Ta videnja so jo včasih igrivo razveseljevala, ji dala spoznavati Božja pota ali jo tolažila v časih preizkušenj. Mistična izkustva so Rozo vodila v življenje, posvečeno molitvi in služenju tistim, ki so trpeli in potrebovali pomoč. Čeprav se je njeno življenje nenadno končalo – umrla je pri enaintridesetih letih, verjetno zaradi tuberkuloze –, je njena izjemna življenjska zgodba zgled za nas tudi danes, tako kot je bila za Perujce pred mnogimi stoletji.

Božji otrok

Roza je bila sedmi od enajstih otrok Gasparja in Marie Flores iz Lime. Rodila se je leta 1586. Ob rojstvu so jo po babici poimenovali Isabel. Med postopkom kanonizacije je njena mati povedala zgodbo o tem, kako so jo začeli klicati Roza. Ko je bila dojenčica stara komaj nekaj mesecev, je Mariana, staroselska služabnica, pokukala v njeno zibelko in zaprepadena kriknila. Vsi v sobi so pohiteli k njej in pogledali v zibko. In glej, dekličin obrazek se je spremenil v čudovito majhno vrtnico. Sredi nežnega cveta je bilo mogoče razbrati obrise njenih očk, ustec in noska. Od tistega dne so jo klicali Roza.

Mala Roza je bila čudovit otrok s svetlo poltjo in rožnatimi lički. Govorili so, da je ljubka, bistroumna in precej odločna ter ima bujno domišljijo. Ko je imela približno tri leta, jo je mati poskusila naučiti branja in pisanja. Mala Roza ni mogla razumeti teh stvari, zato je bila mati nejevoljna. Deklica se je pozneje vrnila z zvezkom, popisanim s popolno pisavo, in zlahka brala. Ko jo je presenečena mama vprašala, kako se je to zgodilo, je Roza odgovorila: »Mama, prosila sem malega Jezusa, naj me nauči, da ti bo prihranil delo, in me je.«

Ko je imela Roza pet let, ji je babica prebrala knjigo o sveti Katarini Sienski. Deklica je v hipu vedela, da ji želi biti podobna.

Ko je imela Roza pet let, ji je babica prebrala knjigo o sveti Katarini Sienski. Deklica je v hipu vedela, da ji želi biti podobna. Katarino je poimenovala »učiteljica« in jo hotela v vsem posnemati. Po navdihu tega, kar je Katarina storila, ko je bila še majhna, je šestletna Roza poiskala duhovnika in mu povedala, da želi ostati samska in življenje posvetiti Bogu. Presenetljivo, dovolil ji je izreči osebno obljubo. Morda je mislil, da je to samo obdobje, ki ga bo mala Roza prerasla, ko bo odrasla, vendar je do smrti ostala zvesta obljubi.

Napetost v družini

Roza je imela mirno in varno otroštvo. Čeprav je imela njena družina visok družbeni položaj, je bila v denarnih težavah, kar je doma pogosto povzročalo stres. Bila si je blizu s sorojenci in očetom, z materjo pa je imela naporen odnos. Od dne, ko je Roza pri šestih letih izrekla osebno obljubo devištva, so bile njene želje v popolnem nasprotju z materinimi. Mati se je navduševala nad lepoto in je hčerko ves čas hotela oblačiti v lepe oblekice, ji kodrati lase ter jo razkazovati prijateljem in sorodnikom. Pozornost in poudarjanje njene lepote in videza je Rozo razburjalo, zato se je velikokrat prepirala z materjo in ni hotela sodelovati.

Roza je odrasla v prikupno mladenko s številnimi veščinami, primernimi za njen družbeni sloj. Bila je olikana, vljudna ter je znala brati in pisati. Znana je bila po vzgajanju čudovitih cvetlic, ki jih je skrbno urejala na oltarju v dominikanski cerkvi. Igrala je kitaro in lutnjo, prelepo prepevala ter pisala besedila pesmi in poezijo. Njena ročna dela so bila izjemna in pogosto jih je prodajala, da je pomagala preživljati družino.

Znana je bila po vzgajanju čudovitih cvetlic, ki jih je skrbno urejala na oltarju v dominikanski cerkvi.

Ko je Rose odrasla, se je napetost med njo in materjo še povečala. Starši so imeli visoke upe, da se bo njihova lepa hči dobro omožila in z denarjem pomagala družini, ona pa pri tem ni hotela sodelovati. Ostrigla si je lase, si dajala poper na obraz in si mazala oblačila. Do vseh morebitnih snubcev je bila odkrito neotesana, odganjala jih je ter ni hotela govoriti z njimi ali pa je otrpnila na mestu in se pretvarjala, da je kip! Mati se je zelo jezila nanjo; veliko sta se prepirali in jokali.

Starši so sčasoma popustili Rozinemu globokemu hrepenenju, da bi življenje posvetila Bogu. Toda Roza ni hotela vstopiti v samostan. Odločena je bila, da bo hodila po stopinjah ljubljene Katarine Sienske in postala laiška dominikanska tretjerednica. Pri dvajsetih letih je izrekla obljube in prejela dominikanski habit. Eden od bratov ji je na posestvu staršev pomagal postaviti majhno puščavniško utico (ki stoji še danes), v kateri je kot redovnica živela vse do smrti.

Duhovna voditeljica in skrbnica ubogih

Roza je pogosto dolge ure molila pred Najsvetejšim in je imela za tisti čas posebno dovoljenje, da je vsak dan prejemala sveto obhajilo. Kakor se pogosto zgodi, je zaradi globoke ljubezni do Boga in povezanosti s Kristusom v molitvi in evharistiji močno sočustvovala s trpečimi ljudmi.

Roza je pogosto dolge ure molila pred Najsvetejšim in je imela za tisti čas posebno dovoljenje, da je vsak dan prejemala sveto obhajilo.

Glavna mestna bolnišnica je stala nasproti Rozinega doma. Zelo jo je prizadelo, kadar je videla, da uboge, večinoma temnopolte sužnje in staroselce, tam zavračajo. Odhajala je na ulice ter iskala zdravila, hrano in bivališče za uboge, stroške pa je pokrivala s skromnimi družinskimi sredstvi. Nazadnje so ji nejevoljni starši dali sobo v svoji hiši in ji dovolili, da tam skrbi za bolnike.

Njen sodelavec pri oskrbi bolnikov je bil bodoči svetnik Martin De Porres, ki je bil tudi član dominikanskega reda. Bil je sedem let starejši od nje. Dokončal je vajensko usposabljanje kot brivec in ranocelnik. Roza in Martin sta skrbela za najbolj uboge izobčence v Limi; vsem sta enako služila in nikoli nikogar nista zavrnila. Poleg tega, da sta jim ponudila zatočišče in hrano, sta nežno negovala in zdravila hudo bolne ljudi. V vsakem človeku sta videla ljubljenega Kristusa.

V vsakem človeku sta videla ljubljenega Kristusa.

Mati je občudovala Rozo, kako je prenašala grozljive prizore in smrad bolnikov, obenem pa se je zavedala, da hči nikoli ni bila srečnejša kot takrat, ko so bile vse postelje zasedene. Rozini in Martinovi duhovni darovi priprošnje so bili znani po vsej Limi in veliko zgodb pripoveduje o čudežnih ozdravljenjih ljudi, za katere sta skrbela.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (6/2024).