Če je del poslancev (zlasti opozicijska SDS) prepričan, da mora država še bolj aktivno vstopiti v reševanje tega vprašanja, je drugi del poslancev (stranke koalicije na čelu z Gibanjem Svoboda) vkopan v izključevalnosti, ki pod krinko fraze »pustimo zgodovino zgodovinarjem« preprečuje odprto parlamentarno razpravo o narodovi travmatični preteklosti.

Poročali smo že, da je ob letošnjem (nato sicer ukinjenem) dnevu spomina na žrtve komunističnega nasilja iz civilnodružbenega kroga, ki ohranja javni spomin na te žrtve in si prizadeva za vrnitev njihovega dobrega imena, prišla pobuda, da bi končno rešili vprašanje »neobstoja« številnih žrtev komunizma – »neobstoja« v tem smislu, da za mnoge med njimi v uradnih listinah še vedno ni naveden podatek o smrti oziroma da tisoče žrtev ne obstajajo v nobeni uradni evidenci Republike Slovenije in so torej za to državo »ne-osebe«, kot je v pogovoru za Družino dejal predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin.

Da bi se reševanje tega vprašanja vendarle pospešilo, je bil na državni zbor oziroma njegovo komisijo za peticije naslovljen apel, ki so ga predsednici komisije 17. maja, torej na (nesojeni) spominski dan izročili predstavniki Nove Slovenske zaveze, pobude Vseposvojitev, Združenih ob lipi sprave in pobude Prebudimo Slovenijo. Istega dne je v tem duhu poslanska skupina SDS vložila zahtevo za sklic izredne seje komisije za peticije, in sicer s »pobudo za izdajo izpiskov iz matičnega registra o smrti za žrtve komunističnega nasilja ob narodnem dnevu spomina, 17. maja 2023«. Predsednica komisija, poslanka SDS Eva Irgl, je sejo sklicala za 30. maj, nanjo pa so bili povabljeni tudi gostje iz civilnodružbenih in strokovnih ustanov.

Farna spominska plošča v Tomišlju. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj je torej pokazala razprava v komisiji? V prvem »proceduralnem« koraku, za katerega sta poskrbela predstavnika Gibanja Svoboda in Levice, ko sta najavila obstrukcijo seje, se je (če si takoj dovolimo droben komentar) razgalilo izključujoče stališče vladajočih, ki se očitno niso sposobni soočiti s še vedno odprtimi vprašanji, ki so posledica nasilja tistega režima, ki ga sami kujejo v zvezde in po korakih obujajo k življenju. Vsakršno razpravo o tem v parlamentu, ki je vendarle središče demokratične države in prvenstveni prostor odpiranja vseh pomembnih družbenih tem, želijo blokirati ali pa slabšalno prikazati kot politikantsko izkoriščanje mrtvih za strankarsko-politične cilje. S čimer seveda povedo vse o sebi in svojem licemerju, pa nič o žrtvah komunizma, ki jih država še do danes, torej po več kot 30 letih obstoja, ni sprejela za svoje.

A vrnimo se k razpravi. Predlagatelji nujne seje komisije za peticije – v njihovem imenu poslanec SDS Jože Tanko – so vprašanje listinskega neobstoja tisočev žrtev umestili v širši kontekst pomanjkljivega nacionalnega soočenja s posledicami, ki jih je povzročil totalitarni komunistični režim z medvojnim in povojnim nasiljem. Če po eni strani slovenska politika, zlasti tista, ki je bila večino časa na oblasti, izraža sočutje in obsojajočo odločnost denimo ob Srebrenici, po drugi strani izraža odsotnost te iste drže ob trpljenju svojih ljudi, ki ga (spomnimo se denimo izjav nekdanjega predsednika države Türka o Hudi jami) celo razglaša za nekaj drugorazrednega.

Ena od posledic komunističnega nasilja je tudi dejstvo, da imamo še danes v matičnih knjigah zabeleženo množico ljudi, ki so za državo stari krepko čez sto let, tudi do 140 let, saj zanje ni naveden podatek o smrti.

Zakonska ureditev, ki se je v zadnjih 30 letih nekajkrat spremenila, vpis podatkov o smrti za osebe, ki so umrle med drugo svetovno vojno ali neposredno po njej, sicer omogoča in se je postopoma spreminjala v smeri olajševanja tega postopka. To področje danes ureja zakon o matičnem registru, po katerem lahko predlog za uvedbo postopka vložijo svojci umrle osebe oziroma državni tožilec za tiste umrle, ki nimajo svojcev – a tudi tu mora priti do pobude za vpis npr. s strani zainteresiranih združenj. Država samodejno in iz lastne iniciative teh postopkov po veljavni zakonodaji ne sproža.

Država Slovenija bi morala pokazati, da se od vseh zločinov, tudi komunističnih, distancira, da jih zavrača, da jih odklanja in izloča iz temeljev svojega obstoja, da jih izloča iz tega, kar je človeško sprejemljivo in za državo konstitutivno.

V Novi Slovenski zavezi, ki jo je na seji komisije za peticije predstavljal predsednik dr. Matija Ogrin, pa se zavzemajo za to, bi morala država sama raziskati smrt žrtev komunističnega nasilja in o tem objaviti ustrezno javno evidenco. Gre za dejanje, ki mora biti del širšega ravnanja demokratične države: v temelju gre namreč za to, kot je dejal dr. Ogrin, »da bi država Slovenija morala pokazati, da se od vseh zločinov, tudi komunističnih, distancira, da jih zavrača, da jih odklanja in izloča iz temeljev svojega obstoja, da jih izloča iz tega, kar je človeško sprejemljivo in za državo konstitutivno«. In to bi morala država pokazati s svojimi zakoni in odloki. V Novi Slovenski zavezi so prepričani, da bi morala država pri evidencah žrtev komunističnega nasilja narediti korak dlje od sedaj veljavne procedure in sama prevzeti skrb za vse procese, povezane s to problematiko. Nova pravna podlaga, ki narekuje, da mora Republika Slovenija preiskati okoliščine smrti pogrešanih žrtev in izdati ustrezne dokumente, je, kot je v razpravi opozoril dr. Ogrin, mednarodna konvencija o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, ki je z zakonom o njeni ratifikaciji v naš pravni red stopila novembra 2021. Konvencija namreč uporablja zelo jasno dikcijo in opisuje stanja, ki so značilna za slovenske okoliščine. To bi morala biti spodbuda, da državni organi na vseh ravneh ustrezno pristopijo k reševanju tega vprašanja.

Dr. Jože Dežman: Izstopiti moramo iz mentalitete titoizma, torej sistema, ki je živel v laži in je priznaval kvečjemu polovico vseh mrtvih med drugo svetovno vojni in neposredno po njej.

Spremembe v tej smeri je podprl tudi zgodovinar, predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman. Izstopiti moramo iz mentalitete titoizma, torej sistema, ki je živel v laži in je priznaval kvečjemu polovico vseh mrtvih med drugo svetovno vojni in neposredno po njej: 25.000 žrtev, ki jih povzroči partizansko gibanje, 15.000 žrtev, prisilni mobiliziranci v okupatorske vojske, so bili razglašani za nevredne, brez pravice do groba in spomina. Za konec aparthajdske delitve živih in mrtvih mora po lastni iniciativi poskrbeti demokratična slovenska država, ki je po Dežmanovih besedah odgovorna, da uredi evidence, saj je v resnici »obupno raziskovati matične knjige, v katerih so vpisani stoletniki in še nimajo vpisa smrti«. Dežman zato daje pobude, da zakonodajalec preveri, kako priti do evidenc, kdo smrti še nima vpisane, in za to poskrbi.

Dr. Janez Juhant: Sprava se dobi, če se odstopi od krivice – in mnogim se še vedno dela krivica, ker njihovo ime ni vpisano v javno evidenco žrtev komunističnega nasilja.

Tudi nastop dr. Janeza Juhanta iz gibanja Združeni ob lipi sprave je šel v tej smeri. Obžaloval je obstrukcijo seje, za katero so se odločili v vrstah vladajoče koalicije. Po svoje bi lahko ti poslanci »vzeli veter iz naših jader« in sami, ker imajo v rokah oblastno platno in škarje, poskrbeli za ureditev vprašanj, ki so bila sprožena na komisiji za peticije. Povsod, kjer je država sama, na lastno pobudo reševala takšna vprašanja, so bile politično razgrete razprave odveč. Uresničiti je treba pravico vsakega človeka, da pride do svojega (dobrega) imena. Sam si to denimo prizadeva tudi v rehabilitacijskih postopkih za obsojene duhovnike, kjer so bili v sodelovanju s tožilstvom narejeni nekateri konkretni koraki. Ključno vodilo pri tem mora biti, kot pravi svetopisemska modrost: sprava se dobi, če se odstopi od krivice – in mnogim se še vedno dela krivica, ker njihovo ime ni vpisano v javno evidenco žrtev komunističnega nasilja.

Po razpravi, v kateri so med drugimi sodelovali še predstavniki strokovnih ustanov (Inštitut za novejšo zgodovino, Študijski center za narodno spravo) in predstavnik varuha človekovih pravic, bi morali poslanci glasovati o predlaganih sklepih, kar pa zaradi obstrukcije koalicijskih poslancev in posledične nesklepčnosti ni bilo mogoče. Glasovanje bo zato predmet dopisne seje, na kateri bodo člani komisije odločali o naslednjih sklepih:

Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti predlaga pristojnim službam Ministrstva za notranje zadeve, da izdajo izpisek iz matičnega registra o smrti za 14.901 žrtev, dokumentiranih v seznamu Farne spominske plošče, in za vse druge žrtve komunističnega nasilja.

Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti poziva pristojne službe, da v sodelovanju z zgodovinarji ugotovijo doslej neznana imena in osebne podatke slovenskih Romov in drugih žrtev komunističnega nasilja;

Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti poziva pristojne službe, da poskrbijo za takojšen pokop ekshumiranih žrtev, zlasti še žrtev iz brezna pod Macesnovo Gorico.