P. Metod Benedik: Zavedanje grešnosti in klic k spreobrnjenju je bistvo Škofjeloškega pasijona, ki je v vsakem času sodobno. FOTO: Ksenja Hočevar



V letošnjem postnem času se spominjamo tristote obletnice nastanka rokopisa Škofjeloškega pasijona. Iz kronograma na prvi strani knjige se razbere datum, da so se 3. marca 1721 začele priprave na procesijo, na veliki petek, 11. aprila tega leta, pa so Processio locopolitana na škofjeloških ulicah uprizorili. Škofjeloški pasijon je v obliki 863 verzov zapisal kapucin pater Romuald Marušič, ki je želel svetopisemske zgodbe približati preprostemu človeku. Knjiga, ki jo še danes hranijo v škofjeloški kapucinski knjižnici, velja za najstarejšo v celoti ohranjeno režijsko knjigo v Evropi, besedilo pasijona pa je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini. Kapucin in profesor cerkvene zgodovine na Teološki fakulteti p. Metod Benedik je več let bival v kapucinskem samostanu v Škofji Loki, spodbujal je in tesno sodeloval z režiserji in igralci pri vseh ponovnih uprizoritvah pasijona (1999, 2000, 2009 in 2015). (pogovor s p. Metodom Benedikom v tiskani Družini)

Pater Metod, kaj za cerkvenega zgodovinarja pomeni doba 300 let?

Da nismo od včeraj! In da je tisto, kar so ustvarili naši predniki, vredno, je duhovno in kulturno bogastvo, iz katerega rastemo, na njem gradimo, nadaljujemo, mu dajemo svoje poudarke in vidike. Ni namreč vseeno, kaj bomo zapustili zanamcem. V nekem predavanju je Marjan Turnšek dejal, da je spomin pomembnejši kot razum. Nismo začetek in ne konec, smo del tega, kar se je začelo s Kristusom.


P. Metod Benedik: Greh je dejstvo našega časa, je družbeno zlo – ko grešim, ne škodim le sebi, temveč tudi drugim. FOTO: Ksenja Hočevar


Kakšno duhovno vrednost ima torej Škofjeloški pasijon po treh stoletjih?

Pasijon je mnogo več kot le gledališka predstava in besedilo p. Romualda ponuja veliko več kot le uprizarjanje Kristusovega trpljenja. Slovenskemu narodu je dano besedilo za vse večne čase. Ponuja nam premišljevanje o temeljnih življenjskih vprašanjih. Kadar komu ni kaj prijetno slišati o grehu, reče: »Ah, ta srednji vek!« Pa vendar ostaja človek v svojem bistvu enak. Zunanje okoliščine so se spremenile in se spreminjajo, spremenila so se sredstva, še vedno pa se sprašujemo o istih temeljnih vprašanjih kot v času p. Romualda. Tudi danes grešimo, smo nebogljeni, tudi danes imamo pekel – in to še kakšne pekle! –, tudi danes smo potrebni odrešenja in tudi danes si vsi želimo lepše in boljše življenje. Pasijonska procesija je zastavljena tako, da vsak postane njen del.

K čemu tudi sodobnega človeka kliče p. Romuald?

Zavedanje grešnosti in klic k spreobrnjenju je bistvo Škofjeloškega pasijona, ki je v vsakem času sodobno. P. Romuald z besedami srednjega veka, seveda baročno obarvano, zapiše, kar danes oznanja papež Frančišek: bodimo obzirni do sebe, obzirni do drugega in drugačnega, odgovorni do okolja. Čut odgovornosti je danes močno razmajan. Pasijon nas poskuša strezniti, da bi človek pomislil, kaj počne, kako se obnaša. Besedilo je še kako aktualno tudi za ta čas pandemije. Pomislim na preroka Jeremija, ki je klical ljudem: Če se ne boste spreobrnili, spremenili ravnanja, nekaj sledi … Pa so ga vrgli v ječo, ker takratni človek ni prenesel njegovih besed. Toliko objestnosti, samopašnosti in samozadostnosti je v sodobnem svetu! Imamo vsega dovolj, vse zmoremo sami, vse si lahko privoščimo, obnašamo se po vzorcu: kdo nam pa kaj more … Nekaj je moralo priti. Na nas je, ali bomo znali razbrati znamenja časa. Pasijon nas kliče k spreobrnjenju, križev pot je pobožnost, ki želi ljudi »spraviti k pameti«. Greh je dejstvo našega časa, je družbeno zlo – ko grešim, ne škodim le sebi, temveč tudi drugim. To je tisto ozadje, ki človeka spodbuja, da je treba začeti misliti drugače. Osrednja misel krščanstva: Kristus je naš Odrešenik, je tudi osrednja misel pasijona.

Škofjeloškega pasijona se je že pred stoletji prijelo ime »kapucinska procesija« ali »spokorna procesija« - ampak ali ni z vidika sodobnega gledalca v prvi vrsti spektakel? Kdaj v zgodovini se izoblikuje štirinajst postaj križevega pota, kot jih poznamo danes? Ali v molitvi križevega pota kristjani poveličujemo trpljenje? O teh vprašanjih, pa tudi o kulturnem in socialnem vidiku Škofjeloškega pasijona v tiskani Družini (številka 10/2021).