Zakon o dolgotrajni oskrbi je bil sprejet konec leta 2021, in sicer po več kot 20 letih in več kot 120 različnih verzijah predlogov. A Državni zbor je nato letos potrdil spremembe zakona o dolgotrajni oskrbi, ki jih je predlagala vlada Roberta Goloba, s katerimi se izvajanje zakona s 1. januarja 2023 premika na 1. januar 2024, čemur nasprotujejo v SDS in NSi.

Zagovorniki novele ocenjujejo, da so spremembe nujne za ohranitev zdajšnjih pravic in pripravo podlag za izvedbo osnovnega zakona. Nasprotniki pa poudarjajo, da je bilo za to dovolj časa in bodo z zamikom uveljavitve osnovnega zakona uporabniki prikrajšani. Med trenutnimi parlamentarnimi strankami noveli zakona o dolgotrajni oskrbi nasprotujejo v opozicijskih SDS in NSi, podpirajo pa jo v Gibanju Svoboda, SD in Levici.

Zbiranje podpisov za razpis zakonodajnega referenduma

Da bi preprečili uveljavitev sprememb zakona, so v SDS med drugim začeli zbirati podpise za razpis zakonodajnega referenduma o spremembah zakona o dolgotrajni oskrbi. Zbrali so jih več od potrebnih 40 tisoč.

Ker gre za zelo kompleksno temo, smo za mnenje glede novele zakona o dolgotrajni oskrbi vprašali nekaj strokovnjakov, ki so s to tematiko tako ali drugače povezani.

Sabina Hočevar Lenarčič, direktorica Zavoda sv. Terezije

Zakon o dolgotrajni oskrbi skupaj s pravilniki, ki je bil sprejet kljub vztrajnim opozorilom stroke in zainteresirane javnosti, stanovalcem v domovih za starejše ne prinaša boljših in dostopnejših storitev. Če zakon in spremljajoči pravilniki ne bodo bistveno spremenjeni in popravljeni, bodo dejansko znižali kakovost življenja in oskrbe, ki jo domovi za starejše zagotavljajo svojim uporabnikom.

Direktorica Zavoda sv. Terezije Sabina Hočevar Lenarčič. FOTO: Osebni arhiv

Novi zakon ne zagotavlja varne in kakovostne zdravstvene nege in dolgotrajne oskrbe ter ne ohranja človeškega dostojanstva uporabnikov, saj prek Pravilnika o storitvah dolgotrajne oskrbe določa odločno premalo časa za izvedbo posameznih storitev, prenizka je tudi pogostost izvajanja večine storitev. Zakon bo vplival tudi na uporabnike storitev pomoči na domu, kjer bo približno 40 odstotkov uporabnikov neupravičenih do izvajanja teh storitev.

Na podlagi izhodišč, ki so se izoblikovala skozi dosedanje razprave, in dodatnega časa, ki ga zagotavlja novela, je v sodelovanju z vsemi deležniki mogoče sprejeti nujne popravke in dopolnitve, ki bodo dejansko vsem državljankam in državljanom omogočili dostop do potrebnih storitev ne glede na njihovo premoženjsko stanje, kraj bivanja in druge osebne okoliščine. In glas strokovnjakov mora biti resnično slišan.

Cveto Uršič, nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 

Da je Slovenija ena najhitreje starajočih se družb, je znano že zelo dolgo. Pa vendar je bilo treba čakati skoraj dve desetletji, prejemati številna opozorila od nevladnih organizacij, stroke, pa tudi od Evropske komisije, da smo sprejeli Zakon o dolgotrajni oskrbi.

Cveto Uršič, nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. FOTO: Tatjana Splichal

Jože Ramovš je nekje zapisal, da kar 75 odstotkov državljanov, ki so odvisni od oskrbe in jih doma oskrbujejo njihovi sorodniki ali sosedje, nima skoraj nikakršnih pravic iz javnega sistema; da tretjina stanovalcev v zasebnih domovih za starejše z oskrbnino odplačuje tudi investicijo stavbe in je zato njihovo bivanje v domu dražje; da je v državnih domovih sicer oskrbnina cenejša, ker pa država kot lastnik vsa ta desetletja ni vlagala v oskrbo, direktorji njenih domov nimajo kje vzeti denarja za vzdrževanje stavbe in za razvoj oskrbe. Prejšnja koalicija, ki je sprejela Zakon o dolgotrajni oskrbi, je tako želela doseči, da bi lahko tudi v starosti ljudje živeli doma s potrebno podporo in bi storitve dolgotrajne oskrbe veljale tako za tiste, ki živijo doma, kot tudi tiste, ki živijo v domovih za starejše. Bivanje v teh domovih, ne glede na to ali so državni ali pa zasebni s koncesijo, pa bi bilo za stanovalce in njihove sorodnike cenejše.
Seveda ima tako kompleksen zakon tudi nekatere vsebinske in pravne pomanjkljivosti, vendar pa to nikakor ne pomeni, da ni izvedljiv. To je samo izgovor teh, ki niso kompetentni in motivirani, da bi sistem dolgotrajne oskrbe končno zaživel. Ne glede na to, ali mislimo, da je zakon dober ali slab, smo končno dobili temelj – sodoben, integriran, v lokalno skupnost umeščen sistem dolgotrajne oskrbe, ki pa seveda ostaja odprt za spremembe in dopolnitve. Zakon ima tudi zagotovljeno stabilno financiranje. Najprej triletno sofinanciranje iz proračuna, kot velja na primer za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Nato pa bo sprejet poseben zakon glede financiranja, kot jih že imamo za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.

Po 20 letih imamo torej temelj, ki bo zagotavljal starejšim vso potrebno pomoč in podporo za dostojno življenje, zato bom na referendumu 27. 11. glasoval proti temu, da se uveljavitev lani sprejetega zakona zamika v prihodnost.

Zlatko Gričnik, direktor Doma sv. Lenarta

Novelo zakona podpiram, saj določa zgolj zamik začetka izvajanja zakona na področju dolgotrajne oskrbe v instituciji in na področju oskrbovalcev družinskih članov. Ker se ti dve storitvi že izvajata, uporabniki z zamikom ne bodo prikrajšani.

Zlatko Gričnik, direktor Doma sv. Lenart. FOTO: Osebni arhiv

Zamik bo dal možnost, da se na tem področju upoštevajo potrebni popravki in izboljšave, ki so jih predlagali strokovna združenja in zainteresirana javnost, kot tudi možnost, da se vsi podzakonski akti pripravijo strokovno in temeljito.

Jožica Ličen, namestnica ravnatelja Škofijske Karitas Koper

Pred nami so trije referendumi. Vsak ima svojo vsebino, predvsem pa ni niti logične povezave med zakoni, ki se dotikajo različnih področij življenja državljanov. Kampanja »3xZA« ali »3xPROTI« je smešna. Zakon o RTV in zakon o vladi sta pomemben za politiko. Ponižujoče je, da nas, starejše, invalide in bolne, mečejo v to trojko. Morda tudi zato, ker vedo, da ne moremo niti peš, niti s kolesi na ulice.

Jožica Ličen. FOTO: Tatjana Splichal

V preteklem letu je takratna vladna garnitura po desetletjih pripravila zakon o dolgotrajni oskrbi. Bila sem razočarana, ker sem čakala, da bo takoj stopil v veljavo, saj je dajal upanje, da bo rešen tudi moj problem. Vendar zamik izvajanja v leto 2023 je podrl upanje. Potem je šla takratna vlada 'v stečaj' in vse se je začelo na novo. Brez jasne razprave so začeli premetavati besedilo starega zakona in izumili nov zakon, za katerega lahko rečemo 'nič novega' razen, da so zamik izvajanja prestavili še za eno leto.

Preberite tudi: Dvigalo za Jožico: »Jokala sem, kričala, molila, dvomila …«

Ljudje pa čakajo, trpijo, umirajo in tudi tako rešujejo probleme. Očitno ne vedo, da je ugled družbe odvisen od najšibkejšega člena, kar bolniki nedvomno so. Te dni sem poslušala 'pogovor o oskrbi starejših in bolnih' na podlagi zdajšnje zakonodaje, kjer se je sogovornik pohvalil, da je za oskrbo na domu 'dobro poskrbljeno'. Sprašujem se, ali si 20 ur pomoči na teden zasluži hvalo? Ali uradniki vedo, da ima teden 168 ur? Ali se vprašajo, kdo zapolni manjkajoči čas? To so navadno svojci, ki nosijo največje breme tako imenovane 'socialne države'. Hvala Bogu ima vsako okolje ljudi, ki nesebično, morda za skromno plačilo, pomagajo in gospod je to imenoval 'delo na črno', kar se sliši kot nekaj slabega. Dejansko prav to delo rešuje nesposobno javno oskrbo. Prav zato mora novi zakon predvideti tudi tovrstno pomoč in jo ustrezno ovrednotiti.

Glasovala bom PROTI, pa ne zaradi ljubezni do koalicije ali opozicije, temveč zaradi krščanske ljubezni do bližnjega. Če smo čakali toliko let, pa bomo še, predlagatelji pa veselo na delo. Nekega dne boste tudi vi in vaši bližnji invalidi, bolni, stari.