Priznam, zadnje mesece pogosto ne razumem papeža Frančiška. Ne gre mi v glavo, zakaj mu gre kot človeku, ki mu jasna beseda ni tuja, ta tako težko z jezika, ko je treba spregovoriti o ruski agresiji zoper Ukrajino. Gotovo je bila v ozadju tudi iskrena pripravljenost, da v pravem trenutku nastopi kot verodostojen, za vse sprejemljiv mirovni posrednik. Ampak po sedmih mesecih je jasno, kako majhna je pripravljenost za kakršno koli popuščanje pri tistih, ki grabežljivo segajo po ozemlju sosede in življenju njenih ljudi. Hkrati se zdi, da se papež ob poskusih, da bi našel izhod iz slalomskega opotekanja, vsakič samo še bolj zapleza. Nazadnje se mu ni najbolj posrečila opazka, da na vojno v Ukrajini ne smemo gledati kot na kavbojski film.

Ampak v trenutkih, ko hočem na račun svetega očeta zaradi tega izreči kakšno pikro, me običajno ne ustavi zgolj sinovsko spoštovanje do Petrovega naslednika. Ustavi me zavedanje o tem, kako zelo je vsak človek ujet v predstave o svetu, ki jih...