Odgovarja: Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof 

Hvala za pereče vprašanje! Pravzaprav gre za dve pomembni temi: vprašanje prenosa vere iz generacije v generacijo in vprašanje usposobljenosti katehistinj in katehistov.

Gotovo je bolj temeljno prvo vprašanje. Vera ni zgolj nauk, zato verouk ni zgolj šola. Zatorej je prenos vere pravzaprav prenos resnično krščanskega, evangeljskega načina življenja. To pa se ne more zgoditi pri verouku, ampak najprej in predvsem doma, nato pa se ta domača izkušnja dopolnjuje še na ravni župnije in najbolje bi bilo, da se temu pridruži tudi šola. 

Spominjam se, kako je bl. Slomšek pogosto poudarjal, da morajo pri uspešni vzgoji otrok z roko v roki sodelovati družina, šola in Cerkev (župnija). Ker živimo v okolju, ki že dolgo ni več večinsko krščansko, pravzaprav niti religiozno ne več, je poslanstvo prenosa vere iz generacije v generacijo oziroma uvajanje otrok v krščansko življenje zelo oteženo. 

Prenos vere je pravzaprav prenos resnično krščanskega, evangeljskega načina življenja. 

Poleg družine zelo hitro začno na otroke vplivati tudi drugi vzgojitelji, ki velikokrat niso usklajeni glede vrednot s krščanskimi vrednotami staršev, kar povzroča v otrocih neko razdvojenost, ki v letih, ko se po naravi začnejo upirati staršem, hitro preide v odklon še od tistih zametkov vere, ki so jo doma morda dobili. 

»Dodatek« verouka ali kateheze pa je vedno manjši, saj iz generacije v generacijo pridejo h katehezi otroci z nižjo stopnjo vpeljanosti v krščanstvo. 

Konkretno to pomeni, da velikokrat pri verouku prvič slišijo, da obstaja neki Jezus, se ne znajo pokrižati, molitvene obrazce pa se morajo vsako leto učiti na novo, ker jih doma in sicer v življenju ne uporabljajo in jih zato pozabijo. 

Seveda obstajajo tudi zelo lepe izjeme, ko je versko stanje otrok in družin, iz katerih prihajajo, povsem drugačno. A upam si trditi, da so te velika manjšina. 

In če se v takšni situaciji vprašamo, kaj storiti, da bi postal prenos vere iz generacije v generacijo boljši, lahko sklenemo le eno: treba je pomagati poglabljati versko življenje celotnim družinam in jih aktivno vključevati v življenje župnije.

Seveda je še kako pomembno tudi vprašanje usposobljenosti izvajalcev kateheze (duhovniki, diakoni, katehistinje in katehisti), a v celoti gotovo ni najbolj odločilno. Sicer imamo v Cerkvi na Slovenskem jasna določila (kar velja tudi za vesoljno Cerkev), kdo je primeren za to pastoralno delo in kdo ne – tako z vidika strokovne usposobljenosti kot z vidika versko moralne primernosti. 

Treba je pomagati poglabljati versko življenje celotnim družinam in jih aktivno vključevati v življenje župnije.

Pri presojanju takšne primernosti imajo veliko odgovornost župniki, ki jim škof zaupa vodenje Božjega ljudstva na neki župniji ali pastoralni enoti.

Ne nazadnje pa ima nemajhen vpliv pri prenašanju verskega življenja v neki župniji tudi celotna župnijska skupnost, saj nobenemu kristjanu ne bi smelo biti vseeno, kako njegova župnija živi in kako kvalitetno izvršuje svoje poslanstvo, ki je isto, kot ga je Kristus dobil od Očeta in ga posredoval Cerkvi. 

Čim bolj je občestvo versko živo in dejavno, bolj ustvarja osnovni prostor za versko vzgojo in uvajanje v krščansko življenje. Vstopnih mest, kjer lahko oddaljeni kristjani in nekristjani vstopajo v župnijsko občestvo, naj bi bilo veliko.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (21/2022).