Včeraj sem vam povedal, da če si prizadevamo za spravo med kristjani, si zanjo ne prizadevamo zato, da bi bili močnejši. Niti ne pomeni, da se umaknemo vase. Ne, za spravo med kristjani si prizadevamo, da bi bilo to znamenje evangelija, in da to lahko postane kvas večje bližine med ljudmi in narodi.

Vidno občestvo med vsemi, ki ljubijo Kristusa, med vsemi, ki zaupajo v Kristusa, se lahko uresniči le, če odpuščanje in spravo postavimo v središče naših življenj. Enako velja za ustvarjanje miru v človeški družini po vsem svetu: tudi tam sta temeljni vrednoti odpuščanje in sprava.

V človeški družini rane zgodovine puščajo globoke brazgotine in še generacije dolgo vplivajo na zavest in mišljenje ljudi. Vendar pa ni treba, da ponižanja, ki jih trpimo, privedejo do nasilja. Lahko so ozdravljena, ne z zmago nekaterih nad ostalimi, ampak ko v srcih naredimo prostor za spoštovanje dostojanstva ostalih.

Nedavna zgodovina Južne Afrike nam ponuja tak primer. Čeprav je pot k večji pravičnosti še vedno dolga, je Nelson Mandela s tem, ko je ponudil odpuščanje, omogočil celjenje ran, ki so v zgodovini te države bile nič manj kot grozne.

In tu v Strasbourgu se spominjamo tega, da je v preteklem stoletju, po krvavih vojnah, nekaj ljudi uspelo voditi Francijo in Nemčijo ter potem vso Evropo po poti odpuščanja in sprave. Z našim srečanjem tu v Strasbourgu, mestu, ki simbolizira spravo v Evropi, želimo izraziti hvaležnost za te mirovnike, ki pa ne more biti dovolj velika.

Brez odpuščanja ni prihodnosti, ne v življenju posameznika, ne v odnosih med državami. Včasih se odpuščanje zdi nemogoče. Vendar pa ta trenutna nemožnost ne bi smela pomeniti dokončne zavrnitve. Vzdrževanje in, če je mogoče, izražanje želje po odpuščanju, je že prvi korak v smeri ozdravitve.

Današnji mladi imajo v vsakem primeru možnost, da odigrajo svoj del - tako, da odklonijo, da bi na naslednjo generacijo prenesli jezo in zagrenjenost, povezani z ranami zgodovine, ki včasih še vedno bolijo. S tem ne bomo pozabili boleče preteklosti, ampak bomo prekinili verigo, ki ohranja zamero in, na ta način, postopno ozdravili naš spomin z odpuščanjem.

Kot kristjani bi morali biti prvi v vrsti za izražanje sprave, tudi v, človeško gledano, brezupnih situacijah. Kristus je prišel odpustiti vse. Ko je nase vzel človeško nasilje, nas ga je osvobodil. In obljublja nam, da bomo našli veselje, če mu bomo sledili na poti odpuščanja.
Prav tako želimo, da bi se bolj zavedali, da duh sprave vključuje tudi deljenje, pravičnejšo porazdelitev naravnih bogastev. Skupaj smo se podali na pot, ki nas bo vodila k temu, da bomo globlje živeli solidarnost med ljudmi. Nove oblike solidarnosti bomo v Taizéju skušali izraziti v letu 2015.

Pomembno bi bilo tudi, da mladi Evropejci ne bi bili zadovoljni z Evropo, ki živi v spravi, ampak da bi gradili Evropo, ki bo odprta in solidarna: solidarna z vsemi evropskimi državami in tudi z ostalimi celinami, z najrevnejšimi narodi.

Vsak lahko sodeluje v civilizaciji, ki ne temelji na nezaupanju, ampak na zaupanju. V toku zgodovine je bilo včasih le nekaj ljudi dovolj, da se je tehtnica nagnila k miru. Ko se vrnemo domov, v naše različne države, bodimo, zaradi Kristusa in evangelija, med temi romarji miru in zaupanja.