Praznik vseh svetih je priložnost za razmišljanje o večnosti, tistem, kar nas presega, a nas vse nekoč čaka. Ta dan je tudi priložnost, da se, ne glede na to, ali verujemo ali ne, spominjamo vseh svojih prednikov. Mlade smo vprašali, kako doživljajo praznik vseh svetih.

Zelo me moti, da se je uveljavil izraz dan spomina na mrtve oziroma na kratko kar dan mrtvih. Ob tem poimenovanju se mi vedno zazdi, da poudarja napačen pristop k prazniku in pozablja, kaj ta praznik sploh je. (Vid Urh)

LARA PETRIČ: Praznik vseh svetih je zame dan, ko svojo molitev in zahvale darujem vsem preminulim, ki sem jih imela priložnost spoznati in so v meni pustili sled. Pa tudi za vse tiste, ki so umrli v zapuščenosti, osami, nedostojnih razmerah in nimajo tukaj na zemlji nikogar več, ki bi zanje molil. Ta praznik mi je v spodbudo, da svoj pogled usmerim v onstranstvo, obudim zavedanje o lastni minljivosti in okrepim zaupanje v večno življenje, ki nam je vsem dano od Boga Očeta. Lahko se prikrade misel, da ne potrebujemo posebnega dneva za počastitev umrlih in da to lahko storimo skozi vse leto. A meni ravno ta dan predstavlja odnos in spoštljivost družbe do vseh njenih prednikov in njihove zapuščine.

Praznujemo praznik veselja, vere in upanja, da se bomo srečali pri Bogu v nebesih in si izmenjali kakšno besedo ali dve. (Meta Gregorc)

ANJA IN ŽIGA MAVER: Praznik vseh svetih je za naju praznik upanja. Na ta dan se spomnimo vseh ljudi, ki so že prestopili prag nebes. Ob tem prazniku najprej ozavestiva dejstvo, da bo nekega dne treba ta svet zapustiti. Ljudje se načeloma bojimo smrti; smrt je nekaj nepričakovanega in nekaj, na kar ne moremo vplivati. Nismo še izkusili, kaj nas časa na drugi strani. Vendar ravno praznik svetnikov (ne mrtvih) v nama vliva poguma, da se nimamo česa bati. Apostol Pavel pravi: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.« (1 Kor 2,9) To pomeni, da so nebesa nekaj tako lepega, da si tega sploh ne moremo predstavljati. Ob tem se nama zdi pomembno poudariti, da postati svetnik ni nedosegljiv ideal, temveč realen cilj, ki ga z Božjo milostjo lahko dosežemo. Vsakič, ko se priporočava svetnikom, čutiva, da na duhovni ravni ustvarjamo prijateljstva, ki se bodo nadaljevala v večnost. Daje nama občutek, da nikoli nisva sama na tem svetu. Sva človeka, ki grešiva in delava napake. Prav takšni so bili tudi vsi svetniki, ki so že v nebesih. Nebesa niso nekaj nedosegljivega; če se trudimo živeti po evangeliju, bomo zaradi Božje ljubezni dobili možnost, da do nebes pridemo.

Praznik vseh svetih ima pri nama posebno mesto, saj imava v nebesih dva otroka, ki sva ju izgubila med nosečnostjo. To so otroci, ki so že v Božjem naročju in veliko prosijo za nas. Verujeva v to, da se bomo nekoč spet srečali, se vsi skupaj objeli in se nikdar več izpustili.

Neža Tomažič: Praznik je zame postal predvsem priložnost, da vzamem zares Jezusovo povabilo: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« FOTO: Tatjana Splichal

META GREGORC: Praznik vseh svetih je dan, ko se spominjam vseh tistih, ki jih ni več med nami, so pa pri Bogu v nebesih. Čeprav ne vem, kdo vse je tam zgoraj in kako jim je, verjamem, da jim je lepo, da nas čuvajo in da molijo za nas. Včasih mi misel uide na to, da je v nebesih zagotovo veliko ljudi, na katere nihče več ne pomisli bodisi ker nanje pozabijo ali pa jih nihče več ne pozna. Koliko zgodb, doživetij, pričevanj je nam neznanih in danes bogatijo nebeško družbo. Prav zato na ta praznik rada pomislim tudi nanje in se veselim, da jih bom morda nekoč imela priložnost spoznati. Praznujemo praznik veselja, vere in upanja, da se bomo srečali pri Bogu v nebesih in si izmenjali kakšno besedo ali dve.

Ljudje se načeloma bojimo smrti; smrt je nekaj nepričakovanega in nekaj, na kar ne moremo vplivati. Nismo še izkusili, kaj nas časa na drugi strani. Vendar ravno praznik svetnikov (ne mrtvih) v nama vliva poguma, da se nimamo česa bati. (Anja in Žiga Maver)

VID URH: Praznik vseh svetih se mi zdi eden lepših slovenskih in katoliških praznikov. Zelo me moti, da se je uveljavil izraz dan spomina na mrtve oziroma na kratko kar dan mrtvih. Ob tem poimenovanju se mi vedno zazdi, da poudarja napačen pristop k prazniku in pozablja, kaj ta praznik sploh je. Tako se zdi, da je smrt tisto, česar se spominjamo, in posledično ta praznik res izpade kot nekaj temačnega in ne ravno lepega. Sam pa se ob tem prazniku spominjam vseh lepih spominov, ki sem jih preživel s pokojniki, in opomni me na minljivost ljudi, kar me pripravi, da se še bolj trudim za odnose s svojimi bližnjimi.

Chiara in Anže Žaberl: Kljub temu, da jih vsak dan prosiva za varstvo in se jih hkrati spominjava v molitvi, pa si na dan vseh svetnikov še posebej vzameva čas za molitev rožnega venca, mašo in obisk grobov. FOTO: Tatjana Splichal

NEŽA TOMAŽIČ: Praznik vseh svetih zame nikoli ni bil žalosten ali težak, ampak vedno lep družinski praznik. Že odkar se spomnim, smo poleg dopoldanske maše na ta dan popoldne odšli na pokopališče v bližnji kraj, kjer je pokopana moja stara mama, po molitvi pa smo še ves večer preživeli v prijetnem druženju z razširjeno družino. Zunanje praznovanje je še danes približno enako, sam praznik pa je zame postal predvsem priložnost, da vzamem zares Jezusovo povabilo: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Mt 5,12) To vključuje spomin na drage rajne in vse svetnike, ki se že veselijo v nebesih, prošnjo, naj bedijo nad nami, pa tudi trdno upanje, da se bo moje življenje nadaljevalo v večno življenje v Bogu.

Praznik vseh svetih je zame dan, ko svojo molitev in zahvale darujem vsem preminulim, ki sem jih imela priložnost spoznati in so v meni pustili sled. Pa tudi za vse tiste, ki so umrli v zapuščenosti, osami, nedostojnih razmerah in nimajo tukaj na zemlji nikogar več, ki bi zanje molil. (Lara Petrič)

CHIARA IN ANŽE ŽABERL: Dan vseh svetnikov naju v prvi vrsti spomni na vse, ki sva jih imela rada. Verjameva, da so v večnosti in so na poseben način še vedno z nama. Obenem pa naju spominjajo na to, da je tudi za naju glavni življenjski cilj, da se z njimi veseliva v večnosti. Hvaležna sva tudi za njihova življenja in preizkušnje, ki so jih najini bližnji prestali, da sva lahko takšna, kot sva, in da jih čutiva, kako naju spremljajo na najini poti. Kljub temu, da jih vsak dan prosiva za varstvo in se jih hkrati spominjava v molitvi, pa si na dan vseh svetnikov še posebej vzameva čas za molitev rožnega venca, mašo in obisk grobov.