Mladi potrebujejo našo navzočnost, sta se na pogovoru z zbranimi redovnicami in redovniki strinjala p. Damjan Ristić, rektor Jezuitskega kolegija v Ljubljani in predavatelj na Teološki fakulteti ter salezijanec Gašper Otrin, ravnatelj doma Janeza Boska v Želimljem. Oba se pri svojem delu vsakodnevno srečujeta z mladimi, prvi s študenti, drugi z dijaki.

Salezijanec Gašper Otrin in p. Damjan Ristić. FOTO: Marko Mesojedec

Mladi se oddaljujejo od Cerkve

Otrin je poudaril, da je edina konstanta pri mladih sprememba. Živijo v hitro spreminjajočem se svetu, ki ga zaznamujeta liberalna miselnost in virtualizacija. Cerkev sicer danes nagovarja mlade prek različnih programov in spodbud, a se ti kljub temu vse bolj oddaljujejo od Cerkve. Kje pride do razkoraka, se je vprašal. »Američani imajo dober izraz ˝Belonging without believing˝, kar pomeni, da pripadam neki skupini (npr. skavtom, animatorjem), ampak to nima veze z mojo vero. Mladostnik gre k maši, ker gredo k maši tudi člani skupine, ki ji pripada. Če pa kdo od prijateljev zapusti vrste animatorjev, to stori tudi sam, ker ni bil vezan na župnijo ali zakramente, temveč na osebe v skupini.«

Manjka primarne evangelizacije v družini

Kar mladi danes zares potrebujejo, je navzočnost, je nadaljeval Otrin. Pri tem je spomnil na besede papeža Frančiška, ki pravi, »da je pomembno izgubljati čas za mlade. Ne biti z njimi funkcionalno samo zato, ker moram nekaj zanje narediti. Treba je, kot pravi sveti oče, gojiti apostolat poslušanja in apostolat hoje.« Današnji mladi so v primerjavi s tistimi, ki so odraščali pred dvema ali tremi desetletji, večkrat prikrajšani. »Absolutno manjka primarne evangelizacije v družini. Ti otroci so zrasli ob čokolinu in spužijih, nihče pa jim ni pomagal razviti občutka za molitev, za sveto, za župnijo, za občestvo.«

Gašper Otrin: »Mladi potrebujejo našo navzočnost.« FOTO: Marko Mesojedec

Cerkev v današnji družbi nima pozitivne konotacije

»Starši morda še poskrbijo za krst, kaj pa se dogaja vmes, do prvega obhajila? Smo dovolj pozorni na to obdobje življenja v družinah?«, je opozoril Otrin: »Pomemben dejavnik je tudi, da Cerkev v današnji družbi nima neke pozitivne konotacije. Ko se govori o vzgoji mladih, Cerkev nikjer ni vključena v razpravo o tem. Še en vidik pa je aktualna evropska kultura, ki je do krščanstva in njenih vrednot indiferentna ali celo nestrpna.«

Mladi želijo slišati resnico

Tudi današnja mladina ima svoja hrepenenja in želje. »Mladi danes iščejo uho, ki jim bo prisluhnilo, ker želijo biti slišani. Današnja vzgoja je poklicana na zelo osebno raven. Potrebnega je veliko individualnega dela. Mladi iščejo odnose in pripadnost, skupnost, v kateri se bodo počutili dobro in bodo slišali resnico. Želijo biti vidni, želijo si potrditve, da najdejo svoje mesto v družbi. V današnji družbi, tudi Cerkvi, je pogosto težava, da najbolj pomembna odločevalska mesta zasedajo starejši.«

Mladi danes iščejo uho, ki jim bo prisluhnilo, ker želijo biti slišani. (Gašper Otrin)

»Smo posvečene osebe kredibilni pričevalci?«

Dotaknil se je tudi vprašanja, kako mladi gledajo na posvečeno življenje. »Vse, ki živimo posvečeno življenje, mladi presojajo skozi to, kar delamo in ne skozi to, kaj smo,« na podlagi izkušenj dela z mladimi ugotavlja Otrin. »Gledajo naše delo in nas prepoznavajo po tem in ne po naši posvečenosti. Mladim lahko predstavimo lepoto posvečenega življenja skozi pričevanja posvečenih oseb, da gre za lepo, srečno in plemenito odločitev, ki te napolni, da se uresničiš v Kristusu, življenju v skupnosti. Vsak red prinaša svojo karizmo, pomembno pa je, da se znamo osredotočiti na ljudi, ki potrebujejo našo pomoč. Za mlade bomo pomenljivi, če bomo verodostojni in kredibilni pričevalci.«

P. Damjan Ristić je med drugim rektor Jezuitskega kolegija v Ljubljani. FOTO: Marko Mesojedec

Vzgoja od vrtca do fakultete je »naštimana«

Velika razlika med sedanjo in prejšnjimi generacijami študentov je, da moja generacija še ni uporabljala umetne inteligence, ocenjuje p. Ristić: »A to še ni tako hudo. Glavne težave nastajajo zaradi vodene vzgoje od vrtca do fakultete, ko je vse nekako 'naštimano', od skavtov, do karateja in verouka. Študenti so navajeni, da je svet urejen in da se morajo vklopiti v to urejenost. Ta urejenost pa ima za posledico njihovo nedejavnost oz. neiniciativnost. Seveda obstajajo izjeme.« Tudi zato je eden od izzivov posameznika, da prepozna svojo vlogo: ali je voditelj ali je sledilec, poudarja profesor Ristić.

Religioznost na neki točki obtiči

Študenti, tako katoliški kot nekatoliški, se že soočajo z vprašanjem duhovnosti, ki ni nujno religiozna, ampak življenjsko nazorska, pravi Ristić, ki meni, da so mladi, s katerimi prihaja v stik, postavljeni pred različne izzive: »Dobro je, da študentski generaciji znamo ponuditi nek intelektualni 'upgrade' (nadgradnjo, op. a.). Opažam, da je poznavanje krščanske vere pri mladih zelo slabo. Študenti poznajo občutke, se udeležujejo raznih duhovnih vaj, ne vedo pa, kaj se skriva v ozadju. Religioznost je na neki stopnji obtičala.« Študenti morajo spoznati, kaj se v njih dogaja, ko govorijo o svoji religioznosti in duhovnosti, je dodal.

P. Damjan Ristić: »Opažam, da je poznavanje krščanske vere pri mladih zelo slabo.« FOTO: Marko Mesojedec

Religiozni intimizem

Med študente uhajajo določeni pojavi, kot je religiozni intimizem, »kjer Bog je, a le če ga čutim. Zato se udeležujejo duhovnih vaj, da bodo spet dobili ta občutek. Ne gre torej za iskanje Boga, ampak za iskanje občutka. Takšna je tudi religioznost zunaj Cerkve«, ocenjuje p. Ristić, ki meni, da v naša življenja vdira tudi »evangelikalizem oz. biblična dobesednost, ki vnaša zmedo v njihova življenja, ko ugotovijo, da stvari niso čisto takšne, kot piše v Svetem pismu, da morda na primer Adam in Eva nikoli nista živela. Če ostanejo na stopnji bibličnega fundamentalizma, je to katastrofa za njihovo vero«.

Strah pred komuniciranjem

P. Ristić je odprl še en vidik, ki ga zaznava pri študentih, to je sposobnost oz. strah pred komuniciranjem. Opaža, da recimo ne naredijo letnika, ker jih strah komuniciranja s profesorjem. »Študent mu niti ne upa napisati elektronskega sporočila. Tudi na tem področju moramo iskati načine, kako pomagati posamezniku. V našem Jezuitskem kolegiju dobijo študenti v začetku leta načrt akademskega leta. Ko ga pridejo preveriti, imamo priložnost, da se pogovarjamo o komunikaciji, strahovih in učnih težavah. Silimo jih ne, vedo pa, da imajo možnost, da se o teh temah lahko pogovorijo.«

Religioznost pri mladih je na neki stopnji obtičala. (p. Damjan Ristić)

Zorenje do odločitve

Bolj ko se študenti približujejo koncu študija, bolj se približujejo pomembne odločitve. »Kako jim lahko pomagamo do odločitve? Včasih smo zelo veliko uporabljali besedo razločevanje. Je smiselna, a to ni dovolj. Veliko bolj je pomembno govoriti o zorenju do odločitve. Del tega zorenja je tudi sposobnost razločevanja in odločanja. Zelo dobra metoda je navzočnost oz. spremljanje mladih, kjer mlad človek neobremenjeno razmišlja o svoji prihodnosti. To je varen prostor, kjer lahko doživlja svoje strahove,« je podčrtal p. Ristić, ki ta prostor imenuje tudi apostolat odprtih vrat.