Na kmetiji poleg kokoši lahko slišimo še oglašanje krav in prašičev. Domačija, na kateri gospodari mladi kmet, se po domače imenuje Pr´Sitar. Po uradnih podatkih njegovi predniki v Kosezah kmetujejo že od leta 1411. »Izvira iz dejavnosti, s katero so se ukvarjali, in sicer z izdelovanjem sit. To je bil nekaj časa tako priimek kot hišno ime, dokler v 19. stoletju ni bilo moškega potomca in se je na kmetijo poročil Štrukelj,« nam uvodoma razloži dobrovoljni Žiga.

Žiga v hlevu med jato kokoši. FOTO: Siniša Kanižaj

Žiga skupaj z ženo Brigito skrbi za 11 glav govedi, približno 200 kokoši in štiri prašiče. Kmetija obsega sedem hektarjev, v prvi vrsti pa se mlada zakonca, oba še študenta, ukvarjata s prodajo jajc in mleka.

Jajca prodajal učiteljicam v šoli

Že v rani mladosti je Žiga kazal kmetijsko-podjetniško žilico, saj je pri devetih letih imel svojo jato kokoši. Njihova jajca je prodajal učiteljicam v šoli, nekaj strank pa je imel tudi v okolici Kosez. Jata je tako sčasoma naraščala. »Pravijo, da sem ljubezen do kmetijstva podedoval po starih starših. Željo po tem, kar počnem zdaj, sem res kazal že od malega. Poseben čar se mi zdi narava kmečkega življenja, kjer noben dan ni enak prejšnjemu. Delo je razgibano, največji zagon pa ti da, ko lahko v kratkem času ugledaš sadove svojega dela.«

Kmetija pred vrati bloka

In kako je kmetovati sredi Ljubljane, pobaram Žigo? »Ne morem reči, da sem imel kakšne velike težave. Kmet v prestolnici je pravzaprav enak kmetu na vasi. Pripraviti moram krmo, zjutraj in zvečer sem v štali.« Njune kokoši dnevno znesejo približno 170 jajc. Vso krmo zanje pridelata sama. Prednost kmetije v mestu je ta, da jo imajo potrošniki dobesedno pred vrati bloka. »Večino izdelkov prodajava na zaupanje. Jajca prodajava v samopostrežni omarici, ki stoji tik ob cesti. Mleko in mlečni izdelki so na voljo v hladilniku. Stranke naučiva, kako si lahko stvari postrežejo sami, saj velikokrat nisva doma, stranke pa prihajajo cel dan. Ceniva poštenost ljudi, da za izdelke vedno tudi plačajo.«

Njihove kokoši znesejo približno 170 jajc dnevno. FOTO: Siniša Kanižaj

Takoj sta vedela, da sta za skupaj

Brigita, ki prihaja iz Logatca, in Žiga sta se spoznala na Gimnaziji Vič. Ključen trenutek za začetek njune ljubezenske zgodbe, ki se je nato nadaljevala v poroko, je bil, ko je Žiga Brigiti kar v šolo prinesel posebno jed, ko so doma imeli koline. 

Katera jed je to bila, boste izvedeli, če boste poslušali podkast. 

Takoj ko sta postala par, je bilo nekako samoumevno, da se preseli k njemu na kmetijo. »Že pred poroko mi je pomagala pri kmečkem delu in že takrat sva načrtovala prihodnost kmetije. Takoj sem jo predstavil sosedom, ostalim kmetom v bližini, vključena je bila v župnijo, tako da prehod po poroki ni bil pretežek,« se spominja član Društva podeželske mladine Kalček. Žiga trenutno zaključuje študij agronomije, Brigita pa je študentka babištva. »Želje za naprej so poiskati zaposlitev, otroci, za kmetijo pa je še polno idej, kaj bi še lahko izboljšala, povečala število živali in ponudbo.«

Žiga in Brigita sta poročena slabo leto in pol. FOTO: Osebni arhiv zakoncev Štrukelj

»Lepo je biti poročen«

Nasmejani Žiga pa nima rad le življenja na kmetiji, pač pa zelo iskreno tudi svojo izbranko Brigito. Z navdušenjem pove, da je rad poročen. »Res je lepo biti poročen. Zdi se mi, da vse skupaj nekako dobi smisel, vse delo je poplačano že s tem, da gradiš skupno prihodnost. Lepo se je zbujati ob nekom, za katerega lahko skrbiš in veš, da ti skrb vrača,« nam razloži svoj pogled na zakonsko življenje in doda, da pri ženi najbolj ceni njeno delavnost. »Zame je delo največja vrlina in pri Brigiti to zelo občudujem. Na splošno se mi zdi, da je tistih, ki cenijo delo in so pripravljeni delati, vedno manj.«

Žiga večinoma skrbi za krave, Brigita pa za kokoši. FOTO: Siniša Kanižaj

Pred letom dni je nanj padel hrast

Čeprav je še mlad, ima Žiga za sabo veliko preizkušnjo. Pred slabim letom je doživel nesrečo v gozdu, ko je nanj padel hrast in mu poškodoval hrbet. »K sreči sem po nekaj tednih v postelji popolnoma okreval in danes ne čutim nobenih posledic. Sem pa strašno hvaležen vsem prijateljem v župniji, ki so takrat molili zame, tudi maša je bila darovana v zahvalo za božje varstvo,« se spominja takratnih trenutkov in dodaja: »Od nesreče dalje pa sem še toliko bolj hvaležen za vsak dan, ki mi je podarjen. Ne zato, ker bi pričakoval, da me bo kar naenkrat pobralo, ampak ker vem, da bi se lahko takrat v gozdu vseeno drugače odvilo.«

Žiga ključar in pritrkovalec, Brigita vodi mladinski pevski zbor in igra orgle

Mlada zakonca imata rada glasbo in gledališče. Žiga je v srednji šoli začel nastopati v muzikalih ter na koncertih pesmi iz muzikalov. Na ta način je tudi spoznal izbranko svojega srca. »Pred kratkim so me povabili tudi k sodelovanju na festivalu Mladi levi (mednarodni festival sodobne odrske umetnosti, op. a). Z Brigito pa sva imela tudi nekaj skupnih nastopov, kjer je ona igrala citre, jaz pa sem kaj zapel.« Veliko jima pomeni tudi narodno izročilo. Z veseljem namreč sodelujeta v povorki narodnih noš v Kamniku ali ob župnijskih praznikih.

Brigita in Žiga v narodni noši. FOTO: Osebni arhiv zakoncev Štrukelj

»Nošo sem podedoval po starem atu, Brigiti pa sem dal nošo od stare mame,« razlaga Žiga, ki je v domači župniji ključar in pritrkovalec, Brigita pa vodi mladinski pevski zbor in je ena od organistk. Ko imata proste trenutke, gresta rada v gledališče ali se družita s prijatelji ob kakšni družabni igri.