Martin je študent zootehnike ali na kratko znanosti o živalih na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Prihaja iz velike družine s sedmimi otroki, prav on pa je najmlajši med njimi. En brat in ena sestra sta se že odselila od doma, tako da na kmetiji poleg staršev živi še pet otrok.

Domačija Žbogarjevih, spredaj mlaka z njihovimi racami. FOTO: Marko Mesojedec

Pred njimi kmetovali že številni rodovi

Njihova hribovsko-gorska kmetija leži na približno 600 metrih nadmorske višine v vasi Kanalski Lom. »Tu se je kmetovalo že več stoletij, tudi naša hiša je na tem mestu postavljena vsaj 250 let, je namreč ena redkih zgradb v Lomu, ki so ostale cele v prvi svetovni vojni. Kmetijo do sedanjega obsega je povečal šele moj tata, ko se je odločal, ali prevzame kmetijo ali bo delal v tovarni. Ravno takrat je podedoval eno večjih kmetij v Lomu, zraven je pridružil še kmetijo moje mame, nekaj je še vzel v najem, potem pa smo zgradili še sodoben hlev,« nam pojasni Martin.

Celoten podkast z Martinom Žbogarjem lahko poslušate tukaj.

Obdelujejo 45 ha travnikov, od tega jih imajo v lasti nekaj manj kot 30 ha, ostalo imajo v najemu. Ob tem imajo še približno 20 ha lastnega gozda, »poleg tega pa smo člani agrarne skupnosti, v okviru katere tako pasemo živino kot tudi gospodarimo z gozdom. Glavna panoga na kmetiji je prireja mleka. Redimo 40 krav rjave pasme, zraven sodi tudi ostala plemenska živina. Za rjavo pasmo smo se odločili zato, ker vodimo krave na pašo v bolj strme travnike, ki so tudi precej kamniti, ta pasma pa je na to najbolje prilagojena. Ukvarjamo se tudi z gozdarstvom, prodajamo pa tako drva za kurjavo kot tudi hlodovino«.

Njihove krave na paši. FOTO: Marko Mesojedec

Letno v Mlekarno Planika oddajo 230.000 kg mleka, a to ni vsa količina. Poleti namreč 15 krav peljejo na planino, kjer vsaka namolze okrog 1500 kg. Poleg tega imajo še nekaj odjemalcev, ki pridejo po mleko na dom, kar nekaj pa ga porabijo za krmljenje telet.

Na kmetiji je super

»Življenje na kmetiji je super«, z navdušenjem pripoveduje skoraj 21-letni Martin: »Najlepše mi je, ko na roke grabimo senožeti. Imamo dve in to delo nam je v veselje.«

FOTO: Osebni arhiv Martina Žbogarja

»Delaš umirjeno, se vmes pogovarjaš, ob tem pa še ohranjamo tradicijo, ko seno iz vrha senožeti mečemo na odsekane veje in potem cel kup vlečemo proti dnu senožeti.«

Pogovoru z Martinom Žbogarjem lahko prisluhnete tudi na tej povezavi.

Srednjo šolo zaključil kot diamantni maturant

V srednji šoli v Šempetru pri Gorici, kjer je obiskoval program kmetijsko-podjetniški tehnik, se je udeleževal vseh možnih tekmovanj, med drugim je osvojil zlato priznanje iz geografije, ki mu je še danes najbolj všeč. Srednjo šolo je končal z nazivom diamantni maturant. »Naj dodam anekdoto, da mi je ta dosežek prinesel `sitnosti´, ker sem moral potem še en mesec prenašati zbadljivke brata in bratranca, ko kaj nisem vedel. Vedno sem namreč dobil odgovor: `Pa saj si diamantni maturant, ti bi moral vedeti vse!´«

Pri Žbogarjevih so dolgoletni naročniki in bralci Družine. FOTO: Marko Mesojedec

Skoraj vsak konec tedna gre domov

Zatem se je odločil za študij zootehnike v Ljubljani. Kljub temu se vsak konec tedna, če je le možno, vrača v rodne kraje in pri tem ponovi vsem dobro znani stavek: »Povsod je lepo, a doma je najlepše. Pri domačih delih pomagam čez vikend. Če imam kaj prosto med študijem, pridem včasih domov tudi med tednom. Pomagam kolikor le lahko, saj je kmetija precej velika in je dela vedno dovolj.«

Po končanem študiju se bo najverjetneje vpisal na magistrski študij. Glede poklicne poti si pušča odprta vrata: »Mogoče bom prevzel kmetijo, morda bom pristal na Kmetijsko-gozdarski zbornici ali ministrstvu, morda v Bruslju … Bog ve, kje bom pristal.«

Le nekaj dni star teliček v njihovem hlevu. FOTO: Marko Mesojedec

Politika, šport, prepevanje v zboru

Ker Martina veselijo številne stvari, je dejaven tudi na drugih področjih. Vključen je v Športno kulturno turistično društvo (ŠKDT) Lom, je predstavnik njihovega lokalnega društva v Občinskem svetu Občine Tolmin, udejstvuje se tudi na pevskem področju. Ob začetku študija je začel prepevati v Primorskem akademskem zboru Vinko Vodopivec. »Gre za moški pevski zbor, ki ga sestavljamo pretežno primorski študentje, ki študiramo v Ljubljani, letos pa praznujemo že 70 let delovanja. Na prvi vaji me je dirigent postavil med prve tenorje, torej najvišji glas, in za zdaj še vedno vztrajam tam. Poleg tega pri zboru skrbim za administrativne zadeve in objave na socialnih omrežjih.«

Martin prepeva tudi v cerkvenem zboru. V ozadju podružnična cerkev sv. Primoža in Felicijana iz leta 1775. FOTO: Marko Mesojedec

Skrbi, da zvonovi zvonijo ob pravem času

Svoj čas z veseljem namenja tudi župnijskemu občestvu. Poleg petja v cerkvenem zboru skrbi zato, da zvonovi zvonijo ob pravih urah. »Sicer zvonov ni treba več vleči na štrik, je pa vseeno treba poznati program, ki upravlja zvonove. Že več let sem animator, tako da mi vsaj en teden poletja pobere tudi oratorij. Lahko rečem, da župnija in ŠKTD za majhen kraj, kot je Lom, veliko pomenita, saj njegove prebivalce držita skupaj, zato se mi zdi pomembno, da sem vključen v delovanje obeh institucij.«

Želja: Mladi naj ostajajo na podeželju in ustvarjajo družine

Ob obilici dela je sprejel tudi funkcijo predsednika Društva podeželske mladine (DPM) Primorska, ki ima po treh letih od začetka delovanja že več kot 100 članov. »Na dan prevzema predsedovanja društva je do mene prišla generalna sekretarka Zveze slovenske podeželske mladine (ZSPM), ki izhaja prav iz našega društva in me povabila, ali bi se pridružil ekipi zveze, ker se jim zdim primeren za to funkcijo. Sem si seveda vzel čas in ji čez nekaj dni odgovoril, da sem za.«

Panoramski pogled z njihovega balkona. FOTO: Marko Mesojedec

Ob 30-letnici Zveze slovenske podeželske mladine želim, »da bi še naprej vztrajala na začrtani poti, da se bori za dobro slovenskega podeželja, da bi mladi tam radi ostajali, iskali zaposlitve in ustvarjali družine. Poleg tega pa, da bo še naprej prirejala zabavne dogodke, ki se jih bo mladina rada udeležila, se tam družila in povezovala«, optimistično zre v prihodnost Martin.