Papež Frančišek je v avdienco sprejel okoli sto udeležencev plenarnega zasedanja Kongregacije za kler, ki so včeraj sklenili dvodnevno srečanje v Vatikanu. V uvodnem nagovoru se jim je zahvalil za velikodušno prizadevanje v službi duhovnikom in njihovega izobraževanja in izrazil veselje, da se lahko z njimi pogovori o velikem daru posvečene službe le nekaj mesecev po objavi novega dokumenta Ratio Fundamentalis, ki govori o celostnem oblikovanju duhovnika.

Sveti oče je izpostavil dva vidika duhovniške službe: privlačnosti klica in obvezujočo zahtevnost, ki jo prinaša. Ob tem je bil z mislimi predvsem pri mladih duhovnikih, ki živijo veselje začete službe in obenem začenjajo čutiti težo poklica. Srce mladega duhovnika živi med navdušenostjo prvih projektov in nemirom pred apostolskim naporom, v katerega se začenja z določenim strahom pogrezati, kar je po papeževih besedah znamenje modrosti. Mladi duhovnik globoko v sebi čuti radost in moč prejetega maziljenja, toda njegova ramena začenja postopoma obremenjevati teža odgovornosti, številne pastoralne obveznosti in pričakovanja Božjega ljudstva.

Priznati moramo, je dejal papež, da pogosto malce površno ocenjujemo mlade in jih hitro označimo kot »utekočinjeno« generacijo brez strastnosti in idealov. Seveda so mladi, krhki in zmedeni, v sebi razdeljeni ali okuženi s potrošniško in individualistično kulturo, toda to nam ne more preprečiti, da mladim priznamo sposobnost odločno »staviti« o življenju in velikodušno vstopiti v »igro«, usmeriti pogled v prihodnost ter tako postati protistrup sprijaznjenosti in obupu, ki zaznamuje našo družbo. Mladi so lahko ustvarjalni in polni domišljije, pogumni pri spremembah, velikodušni, ko gre zato, da se razdajajo za druge ali za ideale solidarnosti, pravičnosti in miru. Kljub vsem omejitvam imajo v sebi vedno veliko zaloge.

Papež je mladim duhovnikom zatrdil, da so izbrani in da so za Gospoda dragoceni. Bog nanje gleda z nežnostjo Očeta. Potem, ko je storil, da se je njihovo srce zaljubilo, ne bo pustil, da se bodo njihovi koraki opotekali. Mladi duhovniki so pomembni v Gospodovih očeh in Bog jim zaupa, da bodo zmogli poslanstvo, h kateremu so bili poklicani. Zelo pomembno pa je, da mladi duhovniki naletijo na župnike in škofe, ki jih znajo opogumljati v tej smeri, in ne, da le čakajo, ker imajo potrebo po zamenjavi ali zapolnitvi praznega mesta na župniji.

Glede praznih mest je papež članom Kongregacije za kler položil na srce, naj jih ne zapolnjujejo z ljudmi, ki jih ni poklical Gospod. Vedno je treba dobro preveriti poklicanost mladega fanta, njegovo pristnost; ali prihaja, da bi bil na varnem, ali čuti Gospodov klic? Sprejemati mlade samo zato, ker so potrebni, je po Frančiškovih besedah hipoteka za Cerkev. Mladi duhovniki potrebujejo tudi bližino svojih škofov. Pomembno je, da duhovnik začuti, da ima očeta, ki mu je blizu. Voditi škofijo brez bližine je nemogoče. Duhovnik ne more rasti in se posvečevati brez očetovske bližine škofa.

Sveti oče je še dejal, da se vedno razveseli, ko sreča mlade duhovnike, saj v njih vidi mladost Cerkve. Zanje je izredno pomembno, da molijo, ne da bi se utrudili, vedno hodijo naprej in podeljujejo iz srca. V molitvi namreč ostanejo tesno povezani z Očetom, za vedno ostanejo romarji, ki hodijo proti cilju, in kot duhovniki dajejo vse svoje življenje za Gospoda ter brate. S tem na lastnem telesu nosijo veselje in stiske ljudstva, trošijo čas in poslušanje za zdravljenje ran drugih in vsem nudijo Očetovo nežnost.

Moliti, ne da bi se utrudili, vedno hoditi naprej in podeljevati iz srca pomeni živeti duhovniško življenje s pogledom navzgor in z mislimi na veliko. »To ni lahka naloga, vendar je mogoče popolnoma zaupati v Gospoda, ki vedno hodi po poti pred nami«, je zatrdil papež in svoje goste prosil, naj molijo tudi zanj.

Vir: Radio Vatikan
Foto: arhiv Družine (T.S.)