Brat Richard, ob prehodu iz pomladi v poletje Slovenije niste obiskali le v sklopu priprav na Evropsko srečanje mladih, ki bo decembra v Ljubljani, ampak ste se udeležili tudi medverskega srečanja Forum za dialog in mir na Balkanu.

Res je. Dva naša brata sta se udeležila celinskega zasedanja sinode v Pragi in škof Štumpf jima je omenil, da bo v Kopru srečanje za mir na Balkanu: ali se ga ne bi udeležil tudi kdo iz Taizéja? Pozneje smo prejeli uradno vabilo in ker sem od bratov največ potoval po Balkanu, so v Koper poslali mene.

Minilo je že precej časa, odkar sem bil nazadnje v Sloveniji, zato sem bil vesel priložnosti, da jo spet obiščem. Srečal sem veliko znancev, ne toliko iz Slovenije, ampak iz različnih cerkva iz Srbije, Makedonije, Kosova. Seznanil sem se tudi z ljubljanskim muftijem Nevzetom Porićem in muslimani, ki so prišli iz Bosne. Pobuda se me je res dotaknila. Vem, da Slovenija ni Balkan; a to, da se zaveda odgovornosti za mir na tem območju, se mi zdi zelo pomembno.

Da se Slovenija zaveda odgovornosti za mir na tem območju, se mi zdi zelo pomembno.

Tudi glasba in folklora sta bili čudoviti! Na forumu mladih so štirje mladi pevci na primer a capella peli stare slovenske pesmi, in potem koncerta v soboto zvečer in v nedeljo ... Res čudovita glasba!

Tudi prepoznavni znak Taizéja je glasba: spevi, ki po eni strani sledijo izročilu, po drugi pa so osupljivo odprti za novost.

Taizéjska molitev je bila vedno péta. Bratje so že leta 1955 izdali prvo ploščo psalmov, ki jih je uglasbil jezuitski pater Joseph Gelineau. Ko je v Taizé začelo prihajati čedalje več mladih, so bratje opazili, da so tam kot opazovalci in poslušalci, a ne sodelujejo pri molitvi. Brat Roger pa je na vsak način želel, da bi vsi peli, zato so začeli iskati takšne speve: najprej kánone ali vrstico psalma v latinščini, potem pa se je to razvijalo. 

Izgubili smo nekaj bogastva liturgičnih besedil, a hkrati našli starodavno izročilo ponavljajoče se molitve, ki je kakor dihanje. Podobno kakor molitev Jezusovega imena na Vzhodu ali molitev rožnega venca na Zahodu. Mladi, ki govorijo različne jezike, lahko prek nadvse preprostih spevov in tišine vstopajo v molitev in jo doživijo kot sprejemanje. Bog nas nenehno sprejema!

Mladi lahko prek nadvse preprostih spevov in tišine vstopajo v molitev in jo doživijo kot sprejemanje.

Sprejemanje bo pomembno tudi decembra, ko bomo v Ljubljani gostili evropsko srečanje mladih.

Za evropska novoletna srečanja – srečanje v Ljubljani bo že 46. po vrsti – rečemo, da so postaje romanja zaupanja na Zemlji. Že v presenečenju, pri kom bom lahko bival teh pet dni oziroma koga bom za teh pet dni sprejel, je tveganje zaupanja. Zaupanje je nekaj zelo krhkega, a bistvenega, nekaj, brez česar ne moremo živeti: če je vse zagotovljeno, potem življenje nima več smisla. To je prvi gradnik teh srečanj.

Zaupanje je nekaj zelo krhkega, a bistvenega.

Zakaj Ljubljana? S Slovenijo smo že dolgo povezani: brat Roger je leta 1981 prišel v Stično, kar je pomenilo začetek Stične mladih. Na srečanju v Kölnu je 1984. mlade iz Slovenije spremljal Janez Gril in rekel: »Povabili vas bomo na srečanje v Ljubljano!« Bratje smo malo razmišljali: mesto je premajhno za takó veliko srečanje, vrh tega je bilo to še v času prejšnjega, komunističnega režima. Potem pa smo predlagali možnost srečanja čez podaljšani konec tedna okoli prvega maja. In tako je bilo leta 1987 tu, v Ljubljani, prvo srečanje Vzhod-Zahod.

Evropska srečanja mladih zdaj niso več tako množična in prepričani smo, da bo Ljubljana zelo lep kraj zanj.

V našem vendarle tradicionalno katoliškem okolju opažamo, da mladi po birmi Cerkev zapuščajo. Kakšna je vaša izkušnja: ali Taizé za mlade ostaja zanimiv?

Taizé je nekoliko specifičen, saj mladi k nam prihajajo iz vse Evrope, celo od drugod. Še vedno jih sprejmemo veliko, saj župnije, škofije, študentski kateheti organizirajo skupine, ki pridejo k nam. Res pa je večina mladih, ki k nam pridejo za en teden, zadovoljnih, da so bili v Taizéju. Številni se vračajo; mogoče ne takoj, ampak čez nekaj let. Razlogov za to je več. Mislim, da je pomemben prav sprejem: dejstvo, da jih nihče ne sodi – da so dobrodošli takšni, kot so.

Številni tudi povedo, da jim je zelo ljuba tišina; da v cerkvi ni preveč besed. Seveda vsi pridejo s telefoni, a jih že čez kak dan odložijo. Zelo cenijo preprostost molitve in čas, namenjen tišini. Osupljivo je, da so nekateri že pol ure pred začetkom molitve v cerkvi in čakajo. Ali da po koncu večerne molitve še ostanejo v cerkvi. Razumejo, da je cerkev Božje domovanje – kraj, kjer jih Bog sprejema. In to doživljajo kot veliko svobodo.

Zelo cenijo preprostost molitve in čas, namenjen tišini.

Za mlade je pomembno tudi, da se lahko srečajo z mladimi iz drugih evropskih držav, celo z drugih celin. Povemo jim, da je Cerkev prav to: večja je od tistega, kar vidijo v svoji župniji, domovini. Zanje je zanimivo spoznanje, da so del tako izjemne resničnosti.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Božje okolje (04/2023).