V zadnjem času pri omenjeni organizaciji beležijo ciljno strategijo islamističnih skrajnežev proti krščanskim ženskam in dekletom v državah, kjer živijo krščanske manjšine, poroča avstrijski Kathpress. Na mnogih območjih so razsežnosti tovrstnega nasilja že enake genocidu.

Na mnogih območjih so razsežnosti islamističnega nasilja nad mladimi kristjankami enake genocidu.

»Pomoč Cerkvi v stiski« je predstavila izsledke raziskave s številnimi dejanskimi primeri: 20-letno Magdo Mansur Ibrahim so 3. oktobra 2020 ugrabili na poti na univerzo v egiptovskem mestu Assiut, poročena 21-letna študentka Marian Kameel Abdo pa je marca izginila v Kairu. Raziskava dokumentira usode žrtev Islamske države v Siriji in Iraku, pa tudi posilstva in zasužnjevanje številnih deklet s strani pripadnikov milice Al-Shabaab v Mozambiku.

Regina Lynch, projektna direktorica izpostave »Church in Need International«, je ob predstavitvi omenjenega poročila spregovorila o človekoljubni katastrofi. V Nigeriji je 95 odstotkov žensk in deklet, ki jih ugrabijo islamisti, kristjank, v Pakistanu to velja za 70 odstotkov prisilno spreobrnjenih ali prisilno poročenih žena. Lyncheva je spomnila na ugrabitev 276 dijakinj, ki so jih leta 2014 nasilno odpeljali pripadniki islamistične teroristične skupine Boko Haram. Še danes pogrešajo okoli sto izmed ugrabljenih deklet.

FOTO: Vatican Media

Pri človekoljubni organizaciji »Pomoč Cerkvi v stiski« poudarjajo, da jim ni do obtoževanja muslimanov ali islama in se ne želijo istovetiti z desničarskimi populisti ali islamofobnimi krogi. Nasprotnik, proti kateremu nastopajo, ni religija, »temveč barbarska praksa, ki jo po vsem svetu še naprej izvajajo skrajneži«. Njihove žrtve so tudi pripadnice drugih verskih skupin, kot je recimo hindujska manjšina v Pakistanu.

Žrtve islamističnega nasilja so tudi pripadnice drugih verskih skupin, kot je recimo hindujska manjšina v Pakistanu.

Ameriška borka za človekove pravice Michele A. Clark, ki je z Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) delovala na področju boja proti trgovini z ljudmi, z žalostjo ugotavlja, da doslej še ni bilo opravljene natančne statistične raziskave na to temo, ker uradne strani v številnih državah ta pojav zanikajo. Poleg tega žrtve molčijo, predvsem iz strahu pred družbenim prezirom in maščevanjem. Prizadetim pogosto očitajo, da so same privolile v prisilno poroko. V Egiptu žrtve tovrstnega početja prihajajo iz vseh družbenih slojev. Uradna vrnitev v krščanstvo po nasilnih spreobrnitvah ni več mogoča. Ženske so pogosto izločene iz družbe, njihovo življenje je uničeno. Mnoge uspejo najti zatočišče le še v varnih hišah.