Od malega te zaznamuje močna izkušnja pripadnosti slovenski manjšini v Italiji. Kako si to doživljala?

Obiskovala sem šolo s slovenskim učnim jezikom, kjer je bila večina učencev pripadnikov slovenske manjšine oz., kot si najraje rečemo sami, Slovencev v Italiji. Vedno sem vedela, da je občutek slovenstva med nami močan. V to sem bila vzgajana in veliko odgovornost čutim do tega, da je in da bo slovenstvo še prisotno v naših krajih. Doma govorimo samo slovensko, in če uporabljaš preveč italijanskih besed, si okregan. :) Hodili smo v slovensko glasbeno šolo, k pevskim zborom, v športna društva, k skavtom, slovenskemu verouku in maši. Starša sta zrasla v družinah kulturnih delavcev in sta tudi nas otroke tako vzgajala. Skupaj z drugimi vaščani smo s sestrami in bratom pomagali ustvariti in voditi Devinski mladinski krožek, na kar sem zelo ponosna. Več let zapored prirejamo tudi lutkovni abonma Pristanišče, kar mi je v posebno veselje, saj sem velik lutkarski navdušenec. Na tak način ponudimo otrokom izkušnjo magičnega sveta lutk in jim obenem približamo slovenski jezik na način, posebej pripravljen zanje.

»Vedno sem vedela, da je občutek slovenstva med nami močan.« FOTO: Dominique Pozzo

Odločila si se za študij v Sloveniji.

Če bi šla na univerzo v Italiji, bi verjetno živela doma, jaz pa sem si želela od doma, tako da je tudi na tem področju prevladala Ljubljana. Izjemnega pomena pa je bila tudi misel, da bom lahko študirala v slovenščini. Hkrati sem se vpisala na medicino in na solopetje na KGBL. Velikokrat rečem, da je bilo petje zame nujno za preživetje medicine. :) Profesorica petja mi je bila zelo pri srcu, petje pa mi je dalo veliko samozavesti. S petjem sem vsa čustva, ki so se v meni nabirala v urah v bolnišnici in na faksu, lahko sprostila in prefiltrirala. Trudila se bom, da bo petje vedno imelo prostor v mojem življenju. Morala bom delati na tem, ampak vem, da neverjetno uživam v petju, zato se splača.

Pogovor je bil najprej objavljen v rubriki Mladi val v reviji Naša družina, prilogi tednika Družina (25/2024).

Bila si tudi na medicinski odpravi v Afriki, kaj ostaja v tebi?

Šlo je za humanitarno medicinsko odpravo, ki je bila zame zelo močna izkušnja. Vse je bilo tako drugačno od našega tukajšnjega življenja, da je bilo ob količini novih spoznanj in dražljajev predvsem na začetku kar težko. Najbolj mi v spominu ostaja njihova srčnost, saj življenje tam res ni lahko, pa ga vseeno poskušajo živeti z nasmehom. Tukaj se velikokrat dogaja, da iščemo smisel življenja, poskušamo doseči čim več alinej s seznama, po katerem naj bi si uredili življenje, veliko je pritiska. Tam pa nimajo vsega bogastva, ki je za nas samoumevno, pa vseeno razumejo bistvo: ljubi, pa boš srečen. Eden od njihovih temeljev je tudi vera. Veliko mi je pomenilo, da smo dan v bolnišnici začenjali s križem in kratko molitvijo. Traja nekaj sekund, ko si rečeš: »Nov dan, ko sem živ, da se lahko darujem drugim.«

Na humanitarni medicinski odpravi v Afriki. FOTO: Osebni arhiv

Si tudi skavtinja, kakšna je bila tvoja skavtska pot?

Začela sem že kot otrok, zdaj pa sem devet let voditeljica, poleg tega pa še stegovodja in pokrajinska načelnica. Skavtstvo mi daje veliko praktičnih izkušenj, izkušenj vodenja skupine, timskega dela, organizacije. Poleg tega je za skavte zelo pomemben občutek skupnosti, kar je nekaj imenitnega. Veliko mi pomeni tudi služenje. Kar nekaj svojih sovoditeljev spremljam že več let in vidim, kako so zrastli in se spremenili, kako pomembno so tudi skavti vplivali na njihova življenja, koliko smo si bratsko pomagali pri osebni rasti drug drugega. V skavtstvu vidim velik smisel. Verjamem, da je vsak človek dolžan narediti največ, kar lahko, da bo ta svet boljši. Zame je trenutno način, kako lahko najbolj spreminjam svet, ravno skavtstvo, zato sem se mu res posvetila.

Kraški steg – zamejski skavti. FOTO: Osebni arhiv

V Sloveniji živiš že deset let. Kako gledaš na slovenske mlade, vidiš razlike med zamejci in mladimi v Sloveniji?

Na področju slovenstva je velika razlika, kar je logično. V Sloveniji je slovenstvo samoumevno, pri nas pa ne. Občutek imamo, da se moramo boriti za ohranjanje svoje identitete in posledično smo nanjo ponosni. Vedno sem šokirana, ko tu slišim ljudi govoriti angleško, ker je to »kul« ali za vajo. Mi doma govorimo slovensko zanalašč, da se sliši, da govorimo svoj jezik. Poleg tega imam občutek, da je med slovenskimi mladimi veliko več občutka, da mora država poskrbeti za nas, medtem ko smo zamejci navajeni poskrbeti zase. Pri nas šolski sistem ni tako dobro urejen, v Sloveniji poteka veliko bolj jasno, po pravilih. Hkrati pa to pomeni, da pri nas ni vse tako togo, moral si se postaviti zase in si pomagati sam. Ampak to je bila izkušnja za življenje, saj tudi življenje ne teče vedno po pravilih. Slovenija je sicer krasna, res lepa in dobro urejena država. Slovenci imamo občutek za naravo, urejenost, skupno dobro. Se mi pa zdi, da ljudje tega ne cenijo dovolj. Velikokrat se primerjamo z drugimi, namesto da bi opazili, kako lepo je tukaj.

Za ohranjanje svoje identitete se moramo boriti in nanjo smo ponosni.

Nameravaš ostati v Sloveniji?

Specializacijo bom opravila v Sloveniji, rada bi tudi delala tukaj. Potem bom pa videla, kam me bo življenje popeljalo. :) Še vedno sem zelo navezana na svoj domači kraj in mi je žal, da tam ne morem biti tako aktivna. Ne glede na to, kje bom živela, bi rada del svoje energije in časa posvetila tudi skupnosti v zamejstvu.