Mlada italijanska mati Marija Kristina Cella Mocellin je zavračala zdravljenje rakavega obolenja s kemoterapijo, da bi rešila življenje svojega nerojenega otroka, Enrica Beltrame Quattrocchi je hči para, ki je bil za blaženega razglašen leta 2001, minorit p. Placido Cortese pa je umrl kot žrtev mučenja pripadnikov gestapa, poroča spletni portal Vatican News.

Življenja vseh treh svetniških kandidatov je zaznamovala popolna predaja Božji ljubezni, zaupanje v Njegovo milost in upanje v Njegovo odpuščanje. To so lastnosti, ki odlikujejo nove častitljive Božje služabnike.

»Riccardo, za nas si resničen dar«

Zgodba Marije Kristine Cella Mocellin spominja na življenjski zgodbi sv. Ivane Beretta Molla in Chiare Corbella Petrillo.

Maria Cristina Cella Mocellin se je rodila 18. avgusta 1969 v kraju Cinisello Balsamo v bližini Milana. Odraščala je v domači župniji, v gimnazijskih letih pa je začela svojo pot poklicnega razločevanja v skupnosti Don Boskovih Hčera Marije Pomočnice Kristjanov. Ko je pri šestnajstih letih spoznala Karla, je spremenila svoje stališče in začutila, da jo Bog kliče v sveti zakon. Dve leti po odkritju rakavega tumorja v levi nogi je zdravljenje in terapije niso odvrnili od tega, da bi zaključila gimnazijo in se leta 1991 poročila s Karlom. Par je imel dva otroka, ko pa je Marija Kristina ugotovila, da pričakujeta tretjega, se je bolezen znova pojavila.

Hvala, mama, ker me imaš rada!

Odločila se je nadaljevati z nosečnostjo, dopustila pa je le zdravljenje, ki ni ogrožalo življenja njenega nerojenega otroka. V pismu Riccardu, svojemu tretjemu otroku, opisuje tiste trenutke:

»Z vsemi močmi sem se upirala, da bi te žrtvovala, tako zelo, da je zdravnik že vse razumel in ni dodal ničesar. Riccardo, za nas si resničen dar. Tistega večera, v avtu, ko sem se vračala iz bolnišnice, si se v meni prvič premaknil. Zdelo se je, kot bi hotel reči: Hvala, mama, ker me imaš rada! In kako bi te lahko ne imeli radi? Dragocen si, in ko te pogledam, ko te vidim tako čudovitega, živahnega, prijaznega, si mislim, da na svetu ni trpljenja, ki ga ne bi bilo vredno prenesti zavoljo otroka.«

Marija Kristina je za posledicami rakavega obolenja umrla v starosti 26 let, 22. oktobra 1995, v kraju Bassano del Grappa, prepričana v Očetovo ljubezen in Njemu zvesta v vseh Njegovih načrtih.

Enrica Beltrame Quattrocchi FOTO: Vatican Media

Družina, ki jo je ljubil Bog

Devet let po njeni smrti v Rimu Cerkev priznava junaške kreposti Enrice Beltrame Quattrocchi, najmlajše hčere bl. Luigija Beltrama Quattrocchija in Marie Corsini, ki sta umrla v starosti 98 let. Njuna družina je stopala po poti svetosti in dokazovala, »da je to mogoče, da je čudovito, da je izjemno rodovitno in temeljnega pomena za dobrobit družine, Cerkve in družbe,« kot je ob beatifikaciji staršev leta 2001 dejal papež Janez Pavel II.

Enrica je do smrti skrbela za ostarele starše, ki sta bila leta 2001 razglašena za blažena.

Enrica, rojena 6. aprila 1914 v Rimu, je nameravala slediti korakom svojih bratov in sestra, Dona Tarcisia, s. Cecilie in Dona Paolina, ki so izbrali duhovne poklice. Toda njena usoda je bila drugačna: njena življenjska pot je bila skrb za ostarele starše. Kot prostovoljka je sodelovala s sestrami usmiljenkami, s katerimi je obiskovala najzahtevnejše rimske četrti; skupaj z materjo je bila članica Katoliške akcije, svoje življenje pa je posvetila poučevanju. Od leta 1976 je bila predstavnica ministrstva za kulturno in okoljsko dediščino.

Njeno življenje so zaznamovale različne bolezni in gospodarske stiske, predvsem pa redna molitev in vsakdanja udeležba pri sveti maši. V svojih zadnjih letih se je posvetila pomoči parom v težavah. Njen razlog za življenje je bila Božja ljubezen. Umrla je v rojstnem mestu, 16. junija 2012.

P. Placido Cortese FOTO: Vatican Media

Človek ljubezni in mož beseda

Najznačilnejša lastnost minorita Placida Corteseja je bila njegova sposobnost popolne predaje. Bil je potrpežljiv, preprost, vedno pripravljen sprejemati zahtevne okoliščine, kakršne so zaznamovale zadnja leta njegovega življenja. Rodil se je 7. marca 1907 na hrvaškem otoku Cresu, mašniško posvečenje je prejel leta 1930. Deloval je v baziliki sv. Antona v Padovi, nekaj let pozneje pa je postal urednik revije Il Messaggero di Sant'Antonio.

P. Cortese s je bil rojen na otoku Cresu.

Med drugo svetovno vojno je p. Placido na željo apostolskega nuncija v Italiji, nadškofa (in pozneje kardinala) Francesca Borgonginija Duce, pomagal hrvaškim in slovenskim internirancem v italijanskih koncentracijskih taboriščih, predvsem v Chiesanuovi v bližini Padove. Po italijanski kapitulaciji leta 1943 si je neumorno prizadeval, da bi pomagal pri reševanju nekdanjih vojnih ujetnikov, pa tudi ljudi, ki so jih preganjali nacisti, vključno z Judi. To njegovo pripravljenost so si Nemci razlagali kot politično delovanje, s čimer si je p. Placido podpisal smrtno obsodbo.

8. oktobra 1944 so ga z zvijačo zvabili iz bazilike sv. Antona, ki je bila sicer zaščiteno območje in in zunaj pristojnosti okupatorja. Odpeljali so ga v esesovske barake v Trstu, kjer je novembra istega leta po hudem mučenju umrl.