Anže je bil sprva kaplan v Župniji Žiri, zadnje leto kaplanuje v Župniji Ljubljana Sveti Križ, prav kmalu pa ga že čaka nov izziv. Največ pozornosti sicer ta čas posveča mladini in otrokom, veliko moči pa namenja tudi doktorski nalogi na temo »Plemenita lepota v bogoslužju in umetnost obhajanja«.

Petra je duhovniška pot najprej popeljala na kaplansko mesto v Župnijo Grosuplje, trenutno pa deluje v Zavodu sv. Stanislava in tamkajšnji Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je del profesorskega zbora pri predmetu Vera in kultura, obenem je kaplan v tamkajšnjem dijaškem domu.

»Koronske« generacije novomašnikov

Anžetovi spomini na novo mašo so še zelo živi. To je bila prva »koronska« generacija novomašnikov. »Vsi smo trepetali, kako bo. Konec maja 2020 se je stanje k sreči umirilo, zato sta bila mašniško posvečenje in darovanje nove maše lahko bolj sproščena. Še posebej lep je bil trenutek, ko je nadškof na nas položil roke in nam dejal, da so diakoni zdaj postali duhovniki. Ne znam prav dobro opisati, kaj se je takrat dogajalo v meni.«

»Kljub temu, da sta minili samo dve leti od posvečenja, moram kar pomisliti, kako je bilo takrat. Veliko stvari se je namreč zgodilo vmes,« pravi Peter: »Nova maša na Ježici je bila res veličastna. Obhajal sem jo v krogu domače župnije, družine, prijateljev in mnogih, ki jih niti nisem poznal. Ravno pred kratkim sem si tudi zavrtel novomašno pridigo Gašperja Otrina, v kateri mi je dal res dobre spodbude, ki so zelo aktualne.«

Česa te študij bogoslovja ne more naučiti?

Bodoče duhovnike skušajo v času študija čim bolj pripraviti in jih opozoriti, na kaj vse morajo biti pozorni, poudarjata sogovornika: »Med študijem so nam večkrat rekli, da je treba ljudi poslušati. Ko pa prideš na župnijo, spoznaš, kaj pomeni poslušati ljudi. Ne da nam ne bi hoteli povedati, kaj nas čaka ali da nas ne bi želeli opozoriti na različne situacije. A to moraš doživeti na lastni koži.«

Vržen si v morje in moraš plavati. (Peter Čemažar)

Poleg tega so vadili nekatere stvari, da bi lažje spoznali, kako bo duhovniška služba videti v praksi. »V šestem letniku smo imeli na primer tečaj spovedovanja. To je bila dobra šola, da smo se začeli zavedati, da bo to ena od naših konkretnih nalog. Sicer pa, tako kot povsod v življenju, vržen si v morje in moraš plavati,« z nasmehom na obrazu pojasnjuje Peter.

Anže Cunk in Peter Čemažar sredi živahnega utripa v Ljubljani. FOTO: Siniša Kanižaj

»Na vse nas ne morejo pripraviti, situacij je ogromno. Morda sem nekoliko pogrešal nasvete, kako sploh navezati stik z ljudmi. Ljudje prihajajo v župnijsko pisarno ob različnih okoliščinah, včasih so jezni ali užaljeni, imajo strah pred duhovnikom in Cerkvijo. Morda je v času študija nekoliko premalo priprave na uradovanje v župniji. Župnik je velik uradnik. Kaplan se sicer uči od župnika mentorja. A če ta zboli ali je odsoten, je kaplan prepuščen samemu sebi. Pomembno je, da ima ob sebi farane, laike, ki pomagajo in čutijo s Cerkvijo,« je podčrtal Anže, ki bo kmalu postal župnik Bolniške župnije.

Župnik je velik uradnik. (Anže Cunk)

O vprašanju celibata 

V zadnjem obdobju se v splošni in cerkveni javnosti več govori o morebitni odpravi ali prosti izbiri celibata. Peter Čemažar pravi, da bo glede morebitnih sprememb na tem področju to odgovor celotne Cerkve, saj tega ne more spremeniti posameznik. »Osebno celibat vidim kot velik dar. V prvi vrsti gre za posnemanje Jezusovega življenja, saj tudi Jezus ni bil poročen. Skozi celibat se tudi kaže darovanje za Cerkev. Tu so še praktični razlogi. Ob trenutnem urniku, ki ga imam, ne bi mogel imeti žene.«

Da bi težko opravljal duhovniški poklic, če bi imel družino, priznava tudi Cunk: »Družina bi pri tem trpela. Največ dogajanja v župniji je namreč zvečer in ob koncih tedna. Kdaj bi potem duhovnik imel še čas za družino?«

Pogovor z duhovnikoma v studiu Družine. FOTO: Siniša Kanižaj

To je le nekaj drobcev iz video pogovora z mladima duhovnikoma, ki sta med drugim odgovarjala na vprašanji, ali sta kdaj dvomila v odločitev, da sledita Božjemu klicu in kako so ju sprejeli farani v župniji, kjer sta opravljala kaplansko službo? Kaj svetujeta mladim, ki se obračajo nanju v različnih življenjskih okoliščinah ter kako komentirata upad zanimanja za duhovniške poklice?