Predlogov za nova davčna bremena, ki bi bila naložena katoliškemu vernemu občestvu, duhovnikom, cerkvenim pravnim osebam, ni konca in kraja, vrstijo pa se z najrazličnejših koncev: od sedanje predsednice države, ki je v predvolilni kampanji zagovarjala obdavčitev darov za maše in zakramente, do ljudi, za katere bi lahko uporabili oznako dr. Igorja Grdine: »Za tiste, ki vedo vse, vendar nič drugega, so zlati časi« (kolumna Vpogledi, Slovenski čas 153). 

Med take ljudi bi denimo lahko prišteli novinarko Nevo Železnik, ki je te dni čivknila takole: »Mislim, da bi bil končno čas, da se uvede cerkveni davek. Vsak, ki v resnici veruje, ga bo gotovo z veseljem plačeval.« Na njeno tviteraško domislico je bilo že precej odzivov. Omenimo le enega. Direktor TV Slovenija Uroš Urbanija ji je pod oznako #bizarno namenil naslednji odziv: »Ta gospa bi uvedla podoben davek, kot so ga morali nekoč plačevati Judje in kristjani v muslimanskih državah. Tisti, ki je veren, naj po njenem plačuje poseben davek. Še v muslimanskih državah tega ni več, a gospa bi to uvedla v Sloveniji.«

Spomniti želimo na to, kakšen je pravzaprav širši zgodovinski okvir slovenskih razprav o posebnem davčnem primežu, v katerega naj bo stisnjeno cerkveno občestvo.

Ni naš namen polemizirati s »svobodomiselno« novinarsko kolegico, ki se morda res spozna na vse, toda na nič drugega, temveč malce spomniti na to, kakšen je pravzaprav širši zgodovinski okvir slovenskih razprav o posebnem davčnem primežu, v katerega naj bo stisnjeno cerkveno občestvo.

Noben nov davčni predlog, nobena nova davčna obveza (npr. sedaj z zaračunavanjem nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga po izvršno-oblastnih navodilih nekatere občine župnijam nalagajo za sakralne objekte) namreč ne pade v popolnoma prazen prostor, temveč prikliče tudi kakšno podobo iz zaprašenega zgodovinskega spomina. V njem pa se jasno kaže, kako je bil nekoč na Slovenskem (drugače kot v drugih delih tedanje skupne države) davčni primež eden izmed zelo priročnih in pogosto uporabljanih orodij, s katerim se je šla revolucionarna oblast neizprosni boj zoper vero in Cerkev.

Pravilno obdavčevanje duhovščine … je eden izmed osnovnih instrumentov za izvajanje ekonomskega pritiska na duhovščino.

Ko je bila že pred desetimi leti zelo živahna razprava o obdavčitvi vseh cerkvenih nepremičnin, tudi tistih, ki se uporabljajo za verske dejavnosti (med njimi cerkve, kapelice, znamenja …) in so bile doslej oproščene plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (tedanja oblast si je iz tega naslova obetalo precejšen izplen) smo v Družini spomnili na slovenske razmere v povojnem času.

Polistali smo po knjigi zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar Cerkev na zatožni klopi in v njej našli tudi naslednjo partijsko direktivo: »Pravilno obdavčevanje duhovščine … je eden izmed osnovnih instrumentov za izvajanje ekonomskega pritiska na duhovščino.« Navedek je iz strogo zaupnega pisma, ki ga je 19. marca 1954 načelnikom tajništev za notranje zadeve mestnih in okrajnih ljudskih odborov pisal tedanji državni sekretar za notranje zadeve Mitja Ribičič. Njegova navodila so bila jasna: načelniki tajništev za notranje zadeve naj se pri obdavčevanju duhovnikov osebno angažirajo, ta vprašanja naj rešujejo v tesnem sodelovanju z Upravo državne varnosti, cilj »konspirativnega« početja pa je med drugim selektivno in samovoljno obdavčevanje, ki naj bi zlasti poglobilo t. i. diferenciacijo med duhovniki. Povedano drugače: člani režimu bližnjega Cirilmetodijskega društva naj uživajo ugodnosti in olajšave, drugi duhovniki pa naj bodo stisnjeni v davčni kot, od koder jih bodo pod obtožbo davčnih utaj lahko odpeljali celo v zapor.

Škofijski ordinariat v Mariboru je bil tako visoko obdavčen, da je bilo nemogoče plačati predpisane prispevke.

Ribičič je od pristojnih glede obdavčitve duhovnikov zahteval posebno ostrino, zlasti pa je treba »zaostriti ukrepe zoper duhovnike, ki bodo bodisi v pritožbah bodisi napram davčnim uslužbencem ali pa ob kakšni drugi priliki sovražno izpadali proti davčni politiki«.

Navodilo so naslovniki izvajali z veliko vnemo. Kot je v omenjeni knjigi zapisala dr. Tamara Griesser Pečar, je bil škofijski ordinariat v Mariboru zaradi take politike tako visoko obdavčen, da je bilo nemogoče plačati predpisane prispevke. Oblast je zato sredstva ordinariata v banki blokirala, da bi ga gospodarsko uničila. Škof Držečnik pa je bil toliko »predrzen«, da je na to nevzdržno stanje aprila 1955 opozoril predsednika republiškega izvršnega sveta Borisa Kraigherja. Iz njegovega odgovora je razvidno, beremo v knjigi Cerkev na zatožni klopi, »da je oblast ordinariatu hudo zamerila, da so šli redno pot uveljavljanja svojih pravic na sodišču in da niso ponižno prosili za pomoč«. Kraigher je ob tem celo rekel, da je vmešavanje v sodstvo nemogoče, kar je mogoče v razmerah totalitarnega zlitja vseh vej oblasti razumeti kot cinizem najvišje vrste …

Podobne so bile razmere tudi v ljubljanski škofiji, kjer je bila Cerkev davčno obremenjena prek vseh razumnih mer. Ljubljanski škofiji je bil naložen tako visok davek, da je bila zaradi tega denimo primorana v vsiljeno dražbo posestva v Goričanah, za katero je dobila le drobiž, kar v bistvu pomeni, da so ji ga zaplenili.

Ali sedanjim predlagateljem novih cerkvenih obdavčitev spomin seže tako daleč, da bi vedeli, da se podajajo na spolzko totalitarno področje?

Tarče oblastnikov pa seveda niso bili le ordinariati, temveč tudi »navadni« duhovniki, ki so jih obtoževali dajanja napačnih podatkov glede davka, utaje dohodkov oz. lažne prijave dohodkov. Mnogi med njimi so bili kaznovani z denarnimi kaznimi, nekateri pa tudi z večmesečnimi zapornimi kaznimi.

Ali sedanjim predlagateljem novih cerkvenih obdavčitev spomin seže tako daleč, da bi vedeli, da se podajajo na spolzko področje, ki zaradi nekdanjih totalitarnih praks, od katerih se nismo nikoli popolnoma distancirali, ni vrednostno popolnoma nevtralno? Odgovor na to vprašanje tudi po desetletju ponavljajočih se razprav o obdavčitvi obredov in stavb, nujnih za ustavno zajamčeno svobodo veroizpovedi, ostaja trdno nikalen.

Zdi se, kot da je Mitja Ribičič tudi danes marsikomu nekakšen »davčni svetovalec«.