Po nekaj filmskih uspešnicah, ki so jih z navdušenjem sprejeli na Poljskem s 37 milijoni prebivalcev, je bil lani predvajan tudi njegov film Leto življenja, ki ga je z zvezdniško zasedbo posnel v Hollywoodu. 

Ko ga z občudovanjem povprašamo o tem, takoj razloži, da je za vse uspehe trdo in dolga leta garal. Dostikrat si zaradi dela ni privoščil niti počitnic. Spoznajmo Mitjo Okorna od blizu.

Na prizorišču filma 39 in pol. FOTO: Osebni arhiv.

Ne naključje, temveč trdo delo

Če ste morda kdaj pomislili, da so Mitjevi vrhunski filmski uspehi prišli zaradi srečnega naključja, ste se pošteno zmotili. Mitja je kamero v rokah držal že kot najstnik. Že kot mulec je snemal filme o skejterjih pa dokumentarce in videospote. 

Močno je garal in žrtvoval ogromno časa, denarja, čustev in zdravja. Kot pove, tudi ni veliko hodil na dopust, delal je cele noči. A zaveda se, da so težki trenutki del vsake poti do uspeha. Zaradi vztrajnega dela je na 24. rojstni dan dočakal tudi svoj prvi celovečerec Tu pa tam, ki ga je v celoti posnel v rodnem Kranju.

Kasneje se je specializiral za romantične komedije. Še dobro, da je tako, saj si je leta 2011 njegov prvi mednarodni celovečerec »Pisma sv. Nikolaju« ogledalo preko dva milijona gledalcev. 

Pet let pozneje je sledila druga uspešnica Planet samskih, ki si jo je tudi v Sloveniji ogledalo rekordno število ljudi.

Premiera filma Pisma sv. Nikolaju v Varšavi. FOTO: Osebni arhiv.

Poljaki in Slovenci smo si podobni

Človek, ki želi uspeti v tujini, mora pokazati dobršno mero fleksibilnosti in prilagodljivosti. Ko smo Mitjo povprašali o tem, kako je živeti med Poljaki, nam je razkril: »Poljaki in Slovenci si niti nismo tako zelo različni, razen seveda v tem, da nas je Slovencev dvajsetkrat manj. Majhnost je težava, saj se vsi poznamo in nam zato hitro vsega zmanjka. Imamo tudi manjši odstotek ljudi, s katerimi lahko funkcioniramo.« 

Kaj pa naša delavnost? Uspešni režiser zatrjuje, da Slovenci nenehno ponavljamo, kako deloven narod smo. »A ugotovil sem, da so Poljaki še dosti bolj.«

Čustvena pregorelost

Mitja priznava, da je pozitivna plat Slovencev (in tudi Balkancev) to, da smo nedvomno bolj globoki in ne tako površinski kot Američani, ki jih je dodobra spoznal. Hitreje smo iskreni in povemo, kar mislimo. 

Nedavno je pisal scenarij s črnogorskim scenaristom in zaradi »balkanske mentalitete« ter obsedenosti z detajli sta se ob tem čustveno popolnoma »skurila«. Padla sta v depresijo in nista več mogla nadaljevati. Kot Mitja sam priznava, z njim ni enostavno delati. 

Zato je Mitja zamenjal scenarista in najel Američana, s katerim sta potem dokončala scenarij. Njega se Okornov način dela, obsedenost z detajli in emocije sploh niso dotaknile. V nekaj mesecih sta rešila zagato in scenarij končala.

Z igralcem Jadenom Smithom med snemanjem filma Leto življenja. FOTO: Osebni arhiv.

Življenje samo je sporočilo

Glede na to, da je Mitja sveže poročen in trenutno živi svoje življenje v romantičnem filmu, nas je zanimalo, kakšen sploh mora biti film, da te »potegne«. Je pomembno tudi samo sporočilo? 

Mitja odgovarja, da je veliko filmov lahko puhlih zato, ker sporočilo želijo povedati na silo. Dodaja: »Opažam, da so slovenski filmi ena sama filozofija in so zato nadvse dolgočasni. Osebno želim povedati zgodbo o ljudeh, s katerimi se bodo gledalci poistovetili. Življenje samo je sporočilo oz. je klišejsko, saj se nam vsem dogajajo enake stvari. Če jih zna režiser prikazati s srcem, bodo ljudje v tem vedno našli globlji pomen.«

Kot po koncu male vojne

Kako pa Mitja doživlja obdobje korone? Korona je seveda neugodna stvar, a vkljub temu je v njej našel nekaj pozitivnega. Morda bodo znanstveniki zaradi vseh milijard, ki so jih porabili za raziskave in izdelavo cepiva proti Covidu-19 lažje odkrili zdravila proti hujšim boleznim, kot je na primer rak. 

Dodaja še: »Mogoče se bomo ljudje po koroni počutili kot po koncu male vojne in bomo začeli ceniti, kar imamo. Morda bomo postali manj razvajeni in bomo dojeli, da je nesmiselno kregati se o tem, ali smo za ali proti. Imamo namreč več skupnega, kot tistega, kar nas ločuje.«

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (34/2021).