Mitja Ferenc je karizmatičen pevec in instrumentalist slovenske sedemčlanske etno glasbene skupine Prifarski muzikanti, izvoljenec znane TV-voditeljice Odmevov ter doktor zgodovine, ki predava študentom na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoje navdušenje ter ljubezen do glasbe predaja tudi obiskovalcem razprodanih koncertov, pri katerih z odločnim in organiziranim pristopom sodeluje tudi njegova izvoljenka. Tik pred prazniki nam je zaupal še nekaj zanimivih podrobnosti iz svojega življenja.

Instrumenta ga je najprej učil sosed

Kitaro je začel igrati pri dvanajstih, in to popolnoma po naključju. V njegovem bloku je stanoval nekdanji učitelj kitare, ki ga je pozval k učenju instrumenta skupaj s svojim sinom, ki za brenkanje ni imel pretirane motivacije. Zgodba je trajala leto dni. Ko je učitelja vprašal, če bi lahko v šoli nastopil s pesmijo Marko skače, je ta presodil, da je Mitja premlad in da nima dovolj znanja. Čeprav mu je bilo zaradi učiteljevih besed hudo, se ni dal. Ob podpori mame in sosede, sicer sestre pesnika Kajetana Koviča, ki sta mu priskrbeli tudi manj znane slovenske ljudske pesmi, je z igranjem kitare nadaljeval.

Strastna ljubezen do glasbe pa je vzbrstela na Gimnaziji Poljane. V tistem obdobju je bil navdušen planinec in je tudi organiziral izlete v hribe. V planinskih kočah v dobri družbi brez prisotnosti staršev, v času rojevanja prvih resnih ljubezni in pohajkovanjih po gorskih poteh je igranje na kitaro pritegnilo občudujoče poglede.

Rosvita Pesek in Mitja Ferenc. FOTO: Osebni arhiv

V zdravi družbi

Kot bruc se je vpisal v folklorno skupino France Marolt, kjer je nekaj let igral kitaro, bugarijo (srednje veliko tamburico) in kontrabas. Prvi javni nastop je doživel že po pičlem mesecu dni članstva v folklorni skupini. Kot pripoveduje, je pri tem kar najbolj užival. »Če kaj privoščim otrokom, je to dobro vzdušje, ki ga doživiš pri folklorni skupini. Prisotna je zdrava družba, dobro petje in ples, zdrava zabava. Tu sem se kot 20-letnik naučil tudi tega, kako petdesetčlansko skupino z nekaj tonami prtljage prepeljati na drugi celino.«

Sodelovanje z Avseniki

Kmalu zatem je sledilo povabilo v zasedbo Veseli planšarji in Ansambel Vilija Petriča. Še zdaj so na voljo video posnetki skladb Tri ljubice in Pot do prijateljstva, v katerih je Mitja Ferenc glavni pevec. Poleg dveh uspešnih ansamblov pa je Mitja doživel še eno neverjetno glasbeno izkušnjo. Spoznal je kitarista Ansambla bratov Avsenik, ki ga je povabil na avdicijo. Pevski tercet je v tistem obdobju namreč prenehal z nastopi, imel pa je odprto pogodbo za nemško govorno področje. Ferenc se je pogumno udeležil preizkusa in tam srečal Vilka Ovsenika. Ferenc je tako suvereno zapel skladbo Slovenija, od kod lepote tvoje, da ga je Vilko brez oklevanja izbral za sodelovanje pri šestih pesmih na zgoščenki z naslovom 40 Jahre Avsenik.

Po tem projektu se mu je ponudila priložnost učenja petja pri Ileani Bratuž Kacjan. Priznana slovenska sopranistka ga je naučila pravilnega petja in ga usposobila, da se je iz baritonista preobrazil v drugi tenor. Vaje so mu prišle še kako prav tudi v zasedbi Prifarski muzikanti, pri kateri sodeluje že več kot trideset let.

Mitja Ferenc je že več kot 30 let član zasedbe Prifarski muzikanti. FOTO: Osebni arhiv

Akademska pot in ponos na lastno državo

Ferenčeva prva zaposlitev je bila na Upravi RS za kulturno dediščino. V tem obdobju je začel raziskovati problematiko kočevskih Nemcev, iz katere je opravil tudi doktorat. Leto dni po zagovoru je svoje moči usmeril v akademsko pot. Uresničil je svoj cilj in tako že dvaindvajseto leto poučuje na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.

Kako sta pri Ferencu povezani zgodovina in glasba? Prifarci pogosto nastopajo na praznične dni. Najraje stojijo na odru na dan državnosti ter dan samostojnosti in enotnosti, ki sta za našega sogovornika izjemno čustveno bogata dneva. »Kot zgodovinar prepoznavam stoletno težnjo po lastni državi. Toliko generacij pred nami je hrepenelo po tem, da bi bili Slovenci sami na svojem. Zdaj, ko končno le imamo svojo državo, pa se je premalo zavedamo. V resnici nam je bila zgodovina zadnjih 35 let zelo naklonjena. Pomembno je, da svojo državo spoštujemo in se vedemo kot odgovorni državljani.«

Brez Rosvite ni koncerta

Poslušalci so se že dodobra navadili tudi rednega letnega jesenskega koncerta Prifarcev v Cankarjevem domu, za katerega scenarija ne pišejo člani zasedbe, temveč izbranka Mitje Ferenca, voditeljica Odmevov Rosvita Pesek. Mitja hudomušno pove, da je Rosvita največji kritik njihovih nastopov. Ko je Rosvita prva leta začela pripravljati scenarij za koncert, je bilo to za moški ego zares težko sprejeti, je iskren Mitja. Prifarci so bili zaradi dolgoletnih izkušenj z odrov prepričani, da bodo sami najbolje vedeli, katera pesem oz. kateri govor je najprimernejši. Po nekaj letih pa so le spoznali, da so bile stvari pod Rosvitinim vodstvom stoodstotno izpeljane. Zdaj se Rosvita in Mitja glede tega ne prerekata več.

Ko kava traja pet ur

Ne moremo mimo trenutka, ko je med voditeljico in pevcem prvič vzniknila iskrica zaljubljenosti. To najlepše opiše kar Mitja: »Leta 1992 je Rosvita kot novinarka prišla na Upravo za kulturno dediščino RS, kjer sem delal. Želela je mojo izjavo o nemški manjšini. Ko je pozneje delala dokumentarec o zaprtem območju Kočevska Reka, me je povabila k sodelovanju. Tako je nastalo najino znanstvo, a do iskre in ognja je bila še dolga pot. Po sedmih letih so se najine poti, ki sva jih gradila v drugih partnerskih odnosih, skoraj sočasno končale. Po razstavi Temna stran meseca sva si rekla, da bo tisti od naju, ki bo prvi postal magister oz. doktor, povabil drugega na kavo. No, prvi sem čez nekaj mesecev doktoriral jaz in držal obljubo. Tista kava je trajala pet ur. Od takrat se najine poti niso ločile.«

Odmevi so zakon

Na vprašanje, ali Mitja spremlja Odmeve, ko jih vodi Rosvita, odločno pove: »Odmevov ne smem zamuditi. Takoj, ko moja draga stopi skozi vrata ob 23. uri, me podrobno zasliši, kakšna je bila oddaja in kakšni so bili pogovori z gosti Odmevov. Bog ne daj, da zamudim kakšen del oddaje, saj to takoj ugotovi. Poleg tega pa smo zgodovinarji naučeni kritičnega vrednotenja, zato spremljam različne vire na različnih televizijskih postajah. Zanimivo je opazovati, kako novinarji krmarijo med političnimi silnicami, ki vplivajo nanje, in samostojnostjo, ki naj bi jo imeli.«