Mitja Čander: Takšnega dviga sredstev slovenska kultura v poosamosvojitvenem času še ni doživela, nominalno gledano gre za rekordni proračun na področju kulture. FOTO: P. T.



Direktor založbe Beletrina, urednik, esejist, literarni kritik, šahist, človek, ki je kljub temu, da se je rodil z močno okvaro vida in bi ga po pravilih takratnega šolskega sistema čakala služba telefonista, svoje življenje posvetil izdajanju knjig in pisanju. Po treh zbirkah esejev je napisal romaneskni prvenec Slepec (založba Litera), v katerem preizprašuje intimno izkušnjo slepote. Med leti 2010 in 2013 je bil programski direktor evropske prestolnice kulture Maribor 2012, tudi s to izkušnjo je vsestranski intelektualec Mitja Čander stalni udeleženec mnogih javnih in medijskih razprav, ki segajo širše od knjižnega in tudi kulturnega miljeja.

Gospod Čander, vrata gledališč in kinodvoran so zaprta, koncertov in odprtij razstav v živo ni. Kakšen čas pa je epidemija za knjigo?

Na prvi pogled je korona čas za knjigo ugoden čas, imeli smo več časa za branje, morda smo v knjigah iskali odgovore na izzive časa, morda tolažbo, pobeg iz težke resničnosti. Drugi del resnice pa je, da je čas med nas naselil veliko negotovosti, stresa, tesnobnega razpoloženja in vprašanje je, ali imajo ljudje še dovolj zbranosti in veselja do branja. Tako da enoznačnega odgovora ne bi upal podati. Res pa je, da naše knjižne statistike kažejo pozitivne premike, lani je prodaja naših knjig narasla za 28 odstotkov.

Kljub zaprtim knjigarnam?

Rast je bila povezana z delom v preteklih letih, izrazito z vlaganji v digitalno okolje. Pa ne mislim le digitalizacijo knjig, to je manjši del zgodbe, saj še vedno močno prevladuje tiskana knjiga. Mimogrede, če knjiga izide v tiskani in digitalni obliki in je med bralci zelo popularna, je podatek, kot ga kažejo knjižnice, 20 odstotkov izposoj v digitalni obliki. Z vlaganji v digitalno okolje gre predvsem za to, da se knjiga naseli v digitalnem svetu, da se v digitalnem okolju promovira, da je preprost nakup prek spleta, da je logistika dostave prijazna, in nenazadnje, da se v povezavi s knjigo na spletu vrstijo dogodki, ki knjigo podpirajo pri njenem »življenju«. Torej da knjiga konkurira drugim vsebinam, ki jih danes splet ponuja v neomejenih količinah.

/…/


Mitja Čander: Kulturni vavčer bi bil demokratičen ukrep, ljudje bi ga lahko unovčili ne glede na generacijsko pripadnost, estetske okuse … FOTO: P. T.


Je ta vlada res tako mačehovska do kulture, kot poslušamo in beremo v medijih?

Začnimo z dejstvi. Prvo dejstvo je, da ni prišlo do nikakršnih rezov, da so se vsa delovna mesta v javnem sektorju obdržala, kulturne institucije so ostale v pogonu, država je vse obveznosti izpolnila. Drugo dejstvo je, da je kulturi namenjeno okrog 40 milijonov dodatnih sredstev iz proračuna in kulturnega evra, poleg tega še sredstva iz sklada za okrevanje. Takšnega dviga sredstev slovenska kultura v poosamosvojitvenem času še ni doživela, nominalno gledano gre za rekordni proračun na področju kulture.

Kaj pa področje knjige? Ste član strokovnega sveta Javne agencije za knjigo (JAK).

JAK letos razpolaga s približno milijon tristo tisoč evri več kot v preteklem letu, to je približno 30 odstotkov več kot povprečno v preteklih letih. Pred kratkim se je zgodil rekordni dvig avtorskih honorarjev za domača izvirna dela – kar za 37 odstotkov. Ministrstvo za kulturo je namenilo 500 tisoč evrov za odkup gradiva za splošne knjižnice, kar je seveda tudi podpora knjigi, saj se s tem dvignejo sredstva za knjižnično nadomestilo avtorjem in prevajalcem. Dvignili so se prevajalski honorarji, založniki bodo prejeli več sredstev za urednike in sodelavce, ki sodelujejo v procesu nastajanja knjige. Več denarja je namenjenega tudi digitalizaciji knjige … Odkar spremljam knjižni trg, to je dobrega četrt stoletja, se kaj takega na področju knjige še ni zgodilo, doslej smo pri JAK vedno govorili le o krčenju ali ohranjanju sredstev. Kar se tiče založništva, se torej prebuja, vlada s sredstvi spodbuja vrhunskost, kvaliteto, hkrati pa raznolikost.

Mitja Čander: Naše knjižne statistike kažejo pozitivne premike, lani je prodaja naših knjig narasla za 28 odstotkov. FOTO: Maja Čander

V intervjuju v tiskani Družini smo Mitja Čandra spraševali še, zakaj torej toliko »jamranja« kulturnikov po ulicah in v medijih. Od kod se kopiči toliko jeze, srda do vladajoče politike? Je res vse tako slabo? Kakšen pretres pomeni korona kriza za slovensko kulturo? Ali se bo po koncu epidemije publika vrnila v teater, v koncertne dvorane, na kulturna prizorišča? Ali potrebujemo slovensko kulturo na način, kot je bila pred epidemijo, ali je bila udeležba na premierah in »dogodkih« bolj socialni ritual kot kulturna vsebina?

Mitja Čander pa knjig ne le izdaja, knjige tudi piše. Po treh knjigah esejev je pred dvema letoma izdal romaneskni prvenec Slepec, ki je po eni strani intimen roman, govori o njegovi slepoti, po drugi pa politično kritično besedilo, refleksija njegovih izkušenj s politiko …

»Slepec je dejansko refleksija na intimni ravni, je izrazito ukvarjanje z mojo lastno oviranostjo, z mojo slepoto in travmami, stereotipi – brez zavor ali samousmiljenja. Soočil sem se sam s seboj, z lastno ranljivostjo. Po drugi strani je roman izrazito politični, kar pa razbere manj ljudi, ker je moja slepota bolj atraktivna,« je v intervjuju povedal Čander, ki ima že od rojstva le 4 odstotke vida.

V intervjuju govori, kako se mu je po izkušnji direktorovanja Evropski prestolnici kulture v Mariboru zrušil mit tradicionalne vloge slovenskega kulturnika, ki se bori za dobro, se žrtvuje in misli, da ga bodo ljudje zato cenili. Vprašali smo ga, kako ga je iz refleksije lastne izkušnje slepote odneslo v raziskovanje metafore družbene slepote. »Slepec je lahko na neki način čuden, odbijajoč, ker tava v temi, tiplje, se namesto s predsednikom rokuje z natakarjem, ker je tudi on lepo oblečen, zgreši stopnico na pomembnem sprejemu in se vsem okrog in sebi zdi bedak … Po drugi strani pa mu prav zato družba prizna, da nekako vidi več. Mit slepega vidca – fizično ne vidi, a vidi v duhovnem smislu. Slepec velja za nekoga, ki vidi globlje, on ve, on bo povedal, kam gremo,« je med drugim povedal v intervjuju za tiskano Družino.


Mitja Čander: Slepec velja za nekoga, ki vidi globlje, on ve, on bo povedal, kam gremo. FOTO: P. T.


Zakaj so se pri založbi, ki se ukvarja s super inovativnimi digitalnimi rešitvami, odločili izdajati klasike, kot so Dickens, Dostojevski in Cervantes? Na kakšen odmev je pri bralcih naletela t. i. klasična Beletrina in kaj imajo klasiki še povedati sodobnemu svetu?

Za konec smo ga vprašali, ali bo vlada uvedla kulturni vavčer. »To pa bi bilo potrebno ministra vprašati,« je povedal z nasmehom: »Sam si prizadevam za vladne ukrepe, ki bi podprle kulturo. Kulturni vavčer bi bil demokratičen ukrep, ljudje bi ga lahko unovčili ne glede na generacijsko pripadnost, estetske okuse … Kot sem že omenil, se kaže problem, ali se bodo ljudje vrnili na kulturne dogodke. Vavčer pa bi bila spodbuda za vrnitev, sami bi se odločili, katero knjigo bodo kupili, katero predstavo pogledali, kateri koncert poslušali … Ne vem pa, kakšen bi bil odziv kulturnikov, verjetno s tem ne bi bili vsi zadovoljni.«
_ _ _

*Celoten pogovor preberite v tedniku Družina (17/2021).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*