Zoran Škrinjar. FOTO: Arhiv Družine.


Gost mednarodnega Jazz abonmaja, zmagovalec tekmovanja JAZZON I. za najboljšo slovensko jazzovsko kompozicijo, avtor dvojne zgoščenke The Magic Voice of Miss Mysterious, avtor zgoščenke z jazzovsko glasbo En' mal' smo kvartal, solist na zgoščenki s klasično glasbo Manj znani Mozart, gospod, ki je kot klasični in jazz pianist med drugim koncertiral v Pragi, Ženevi, v estonskem Pärnuju, muzikolog, poliglot, novinar, promotor kulture slepih in slabovidnih – vse našteto je le površen oris široke dejavnosti in radoživosti umetnika, glasbenika Zorana Škrinjarja.

Začniva na začetku: zakaj glasba, zakaj ravno klavir?

Do mojega četrtega leta smo živeli v Piranu, tik ob morju. Neizmernost, kamor pogledaš, ni konca. Vse je tam. Iz te neizmernosti izhajamo in se tudi vračamo vanjo, tako vsaj mislim. To »morsko« občutje imam že od malega v duši. Pri štirih letih sem dobil otroško klavirsko harmoniko, mogoče je imela eno oktavo, moj prijatelj pa je imel plastično trobento, in sva kar »igrala« skupaj.

Kmalu zatem smo se preselili v Ljubljano in tovrstnega »muziciranja« ni bilo več. Pozneje sem kot osnovnošolec prepeval v otroškem zborčku, kjer sem bil edini fant. V 2. razredu osnovne šole so me vpisali v glasbeno šolo. Nič nisem posebej razmišljal, kateri inštrument bi igral – klavir so mi ponudili in klavir sem igral. Šlo mi je dobro, tako da sem v enem letu končal dva razreda.

Moja prof. Helena Hren mi je omogočila, da sem kot pianist in igralec nastopal v priljubljenih televizijskih otroških oddajah, pa tudi na kakšnem klavirskem tekmovanju sem takrat že bil nagrajen. Za vse uspešne nastope sem prejel nagrado, knjigo Veliki pianisti Harolda C. Schonberga.

Dobesedno »padel« sem vanjo in jo seveda prebral večkrat. Sledil je nakup moje prve »zaresne« notne zbirke, to so bile Beethovnove sonate; zasedčl sem se za klavirjem, požiral note in igral.

Degeneratio retinitis pigmentosa – ime, ki se je zajedlo v vaše življenje, ime za vašo bolezen, ime za vašo vrsto slepote. Lahko bi pustili, da vas to tribesedno ime preglasi. Pa niste.

Slepel sem postopoma, popolnoma oslepel pa nekaj let po diplomi. Za svojo diagnozo sem izvedel, ko sem bil star enaindvajset let, med študijem na dveh fakultetah, imel sem študentsko službo, ravno so me tudi klicali v vojsko ipd.

Nisem reagiral, kot da je konec sveta, temveč sem se ukvarjal s tem, kako bom našel rešitev in koliko časa ter koliko bom še videl, ker mi nihče ni znal tega natančno povedati; potek bolezni je bil nepredvidljiv.

Povezal sem se s prijatelji medicinci in prebral o pigmentozi vse, kar sem še lahko. Pri tej bolezni je običajno tako, da ohraniš zelo ozek centralni vid, t. i. tunelski vid, medtem ko periferni vid močno peša.

Najprej sem malo teže bral note, nato not nisem več videl, nato so bile samo še silhuete in barve, nato je še to zbledelo.

Ko je slepota zares prišla – imam le še odstotek vida, kar pomeni, da ločim temo od svetlobe, zaznavam silhuete –, sem se kljub vsemu odločil, da bom ostal pianist.

Vedel sem, da obstajajo slepi pianisti kot recimo Ray Charles in George Shearing. Vsi so mi govorili, da ne bom zmogel, jaz pa sem si rekel, da bom – bilo mi je v izziv.


FOTO: Arhiv Družine.

Se je v tistem času v vaš smisel nekoliko bolj vpel jazz?

Zaradi slabšanja vida nikakor nisem hotel odnehati pri klasiki, obenem pa sem se z jazzom srečeval že v srednji šoli, čeprav bolj bežno, igral sem po notah, se učil na pamet Ragtime Scotta Joplina in »šminkiral« z njimi.

Nato sem dobil neke note od Oscarja Petersona, nisem imel nobenih posnetkov, da bi vedel, kako se to igra, in sem pač igral po svoje.

Čez čas sem srečal prave ljudi na jazz seminarju vibrafonista Boška Petroviča v Grožnjanu, ki pa se je po pomoti organizatorja prekrival s klasičnim klavirskim seminarjem prof. Arba Valdme, tako da sem spotoma spoznal še njega in A. Madžarja; bil sem na jazz seminarju in obenem hodil poslušat »hude« klasične pianiste, pozneje pa sem pri prof. Valdmi obiskoval tudi mojstrske tečaje klasičnega klavirja.

Res je, štiriletni jazz program na SGBŠ sem končal v treh letih, nekaj predmetov so mi priznali, ostale pa sem opravljal kot vsi drugi.

Za pianista je nekajurna »karantena« dnevno nekaj povsem običajnega. Kako se spopadate s časom epidemije – ki je, med drugim, večinoma preplavila tudi »Beethovnovo leto«?

Z ženo in hčerko živimo v stanovanjski enoti, ki ima svoje zahteve, in zame je štiri do pet­urno vadenje, kolikor bi bilo za pianista dnevno normalno, že nekaj časa popolnoma neizvedljivo. Če bi se šel to, bi me verjetno vsi po vrsti linčali. (smeh) Kadar le utegnem, poiščem rešitve za vadenje izven doma.

V Beethovnovem letu sem po posluhu študiral Beethovnov Koncert za klavir in orkester št. 3, in ga poskušal spraviti v »vozno stanje«. V širšem smislu pa sem presenečen nad množico koncertov, ki so se kljub omejitvam zgodili.

»Vera je trdno prepričanje o tem, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo,« tako sv. Pavel v Pismu Hebrejcem. Gibljete se v območju stvari, ki jih ne vidite, in vendar ste do ljudi zelo prijazni, odprti. Po čem se vam kot umetniku razodeva Bog?

Najprej o moji prijaznosti: iz vaših ust v božja ušesa – upam, da je res tako, ne vem pa, če bi se moji najbližji vedno strinjali, da je to moja kardinalna lastnost. (nasmeh)

Verujem v Boga, ker sem se velikokrat v življenju prepričal, da Bog je. Pomeni, da sem spoznaval Boga postopno, skozi posamezne življenjske »faze«, in da to spoznavanje še vedno traja.

Moja največja učiteljica oziroma posrednica presežnega je trenutno moja hčerka, kajti otroci te znajo postaviti pred dejstva, spričo katerih ostaneš »brez teksta«. Okno svetlobe je zame seveda moja žena.

Ne bi pa na tem mestu ustvarjal filozofsko-teološke ekspertize, mislim preprosto, da je potrebna vera, ki izhaja iz življenjskih izkušenj, da pač poskušaš vse svoje lastnosti usmeriti v dobro in da se to dobro z Božjo pomočjo povečuje, da raste, po možnosti do konca življenja, in da se nekoč v vsemogočni ljubezni konča v dobro vseh ljudi.


Pogovor je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (09/2021).

Preberite še:
- Evgen Bavčar, borec za pravice slepih
- Ni nujno, da je obzorje nad hribom
- Slepota ostaja tabu