Dva tedna pred praznikom vseh svetih se je od zemeljskega življenja poslovil msgr. Franc Prelc. Kdor se je kadarkoli ukvarjal z odvisniki od različnih drog, je gotovo naletel na njegovo ime. Srečanje z narkomanom leta 1991 v Portorožu ga je tako zaznamovalo, da je poiskal pomoč in po Sloveniji vzpostavil komune, v katerih je novo življenje našlo več sto odvisnikov in njihovih družin.

»Nisem bila verna, a srečanje z očetom Prelcem, je spremenilo moje razmišljanje. Znal je prisluhniti, imel je nekaj več …« je bilo eno od mnenj, ki so po njegovi smrti prišla do uredništva Družine. V svojem življenju se je dotaknil mnogih ljudi, ne le z delom, tudi z razmišljanjem.

Zbrali smo nekaj njegovih misli, ki jih je izrekel v pogovoru z Darko Podmenik, upokojeno zunanjo znanstveno sodelavko Inštituta IRSA, v okviru evropskega projekta ETGACE, v sklopu katerega so intervjuvali t. i. aktivne slovenske državljane v letih od 2000 do 2003.

Oče Franc Prelc:

*o poti človekovega dozorevanja

Človek dozoreva na življenjski poti pod vplivom mnogih stvari in če so te stvari pozitivne, predvsem če imajo neke naboje, ki so močni in splošno človeški, ga ti naboji peljejo v neko določeno obliko življenja, znanja in delovanja. Če so pozitivni, so pozitivni, in potem okrog sebe izžarevamo to pozitivno luč.

*o pomenu grajenja skupnosti

»Dajem vam novo zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kot je ta, da, kdo da življenje za svoje prijatelje. Če se boste ljubili med seboj, bom jaz prišel in bom bival med vami.« Te misli je pri zadnji večerji Jezus izrekel svojim dvanajstim apostolom. Če kje kristjani ne živimo te nove zapovedi, nas drugoverci, druge osnovne vere, ne morejo prepoznati za kristjane. Zato mi verujemo, ker vzpostavljamo take odnose, da pride Bog med nas in začenja svojo avanturo in ustvari stvari, ki jih človeško ne moremo razlagati. To sem jaz, kot en študent, v osemintridesetih letih duhovništva doživljal zelo pogosto. Tako da malo razumete neko notranjo, duhovno, teološko, recimo neko fiziološko, bi lahko tudi rekli, cerkveno razlago nekaterih stvari, ki dajo tudi en občutek in možnost daritve.

Kdor deli srečo z nekom, ve, kaj je sreča, ki se vrača potem nazaj.

*o smiselnosti dela in življenja v skupnosti, tudi v komuni

Če je človek sam, ni človek, nima koga ljubit, nima s kom kontaktirati, nima s kom živeti, ne more ustvarit družine. Človek brez družine je pa list v zraku, ki nima možnosti da bi se učil. Kdor deli srečo z nekom, ve, kaj je sreča, ki se vrača potem nazaj in zato govorimo o Bogu kot o trojici.

Človek, ki nima nikogar, da se ogleduje vanj, da se on ogleduje v njega, postane individualist, egoist, nesposoben pogovora, nesposoben ljubezni, nesposoben družine. In današnji človek je ranjen predvsem na tem področju, zato razkroj družine in s tem tudi razkroj osebnosti. Osebnost raste ob drugi osebnosti, se dovrši, ko daje in ko sprejema. In tu je ta komunikacijski princip neprecenljiv, ker vrača te mlade ruševine, ki jih je naša medicina obsodila na doživljenjsko invalidnost, med najbolj aktivne in žive člane naše družbe.

Zasvojenost je drug izraz za ljubezen.

*o zasvojenosti z odnosi

Gotovo tudi ta obstaja, le da ni prepovedana in je, če je v določeni meri, normalna. Gre za tisto zasvojenost, o kateri govori druga najbolj brana knjiga na svetu. V Malem princu je zelo zanimivo, ker gre za zasvojenost od tiste vrtnice, edine, ki jo ima na svojem planetu in za katero on pravi, da ga je ona osvojila in on njo osvojil. Tistih osemsto ali tisoč, ne vem koliko, vrtnic tam dol v parku, nekdo samo malo okoplje in jih potem pusti pri miru, one so vse uboge. Nikomur ni do njih in tudi one ne pripadajo nikomur in zato so nesrečne. Moja vrtnica pa je srečna in jaz sem srečen, ker jo imam rad.

Zasvojenost je drug izraz za ljubezen. Tisti, ki je zaljubljen do dna, je zasvojen v pravem pomenu besede in tudi ve, kaj je sreča in ve, za kaj živi. Kdor ne ljubi in ga ne čaka ljubljeno bitje, ne ve, kaj je dom, ker dom je ljubezen, to je Jezus. Bog je ljubezen do ljudi, kdor ne ljubi Boga, ne pozna ljubezni. Zato je, kar tako se igrati s pojmom zasvojenosti, malo problematično. Lahko gremo v skrajnosti in potem nam vse postane negativen pojem; jaz sem zasvojen z drogami in nič mi ni; ali sem zasvojen z vami, in podobno.

Ker čas je edina stvar na svetu, ki vse spremeni in ta čas, ki ga imam na razpolago, imam samo za vas. To je torej pripadnost, to je čas, ki je dan ljubezni. In druga, ki se mi vedno vrača, je navezanost, pravzaprav komuniciranje. Družina je še kako zasvojena; oče z sinom ali mlada s starejšo generacijo, in ta zasvojenost je prelepa.

Vse odmira. Odmirajo dohodki, delo, služba, družina, duhovne vrednote, svobodna volja, vsa čustva in to pelje k smrti, kulturi smrti bi se rekli temu, začenši s splavom.

*o meji med neškodljivo in škodljivo zasvojenostjo

Vsaka snov, ki je škodljiva, je meja. Marihuana je sama po sebi, ali pa en dim recimo, ne bi bil škodljiv. Ampak je škodljiv, ker navadno potegne še drugega in tretjega, ker gre za navado zakajanja v skupini narkomanov v smislu zasvojencev. In potem ta skupina nekoga vleče vedno bolj noter in postaja suženjska in škodljiva zaradi količin, zaradi ozračja, zaradi načina življenja, zaradi tolikih stvari, in postane svet, ki mu pripada. (Nastane svet, kjer druge stvari odmirajo; op. D. P.) Vse odmira. Odmirajo dohodki, delo, služba, družina, odmira poklicnost, odmirajo duhovne vrednote, odmira svobodna volja, vsa čustva in to pelje k smrti, kulturi smrti bi se rekli temu, začenši s splavom, ki je smrt že na začetku.

Specializacija je ena največjih nevarnosti sodobnega sveta.

*o razumu, ki ustvarja fantazijo

Naša paradigma je, da razum, ki je povezan z neko znanostjo, ki zdaj prevladuje v naši dobi, tisti, ki ustvarja resnico. A razum odkriva, ne pa ustvarja resnico. Pri tem človek ostane omejen ali ozko razume. Če se razum ne zapiči v eno stvarno stanje kot absolutno, šele potem znamo odkrivat. Specializacija je ena največjih nevarnosti sodobnega sveta. Da postanemo specialisti za eno stvarco, da jo vidimo, postavimo za pravilno, da frapiramo druge s tem, vse drugo pa za nas ne obstaja. Postanemo nesposobni govoriti z drugimi, ker ne poznamo drugih stvari.

Zato recimo humanistične šole, ki imajo v osnovi to širino in ki nas odpeljejo v grški, rimski svet, v stare kulture, krščansko, starozavezno, judovsko, nam širjo obzorje. Ves svet postane za nas hiša, domača družina. Če se specializiramo, koliko se moremo, baza pri tem ostane splošno človeška in razumemo, da rasejo še druga drevesa v tem parku in da so še druge ideje v tem velikem svetu resnic, s katerim se nismo mogli v enaki meri spoznat. To je predpogoj za dialog, nemogoče je drugače. Danes je en velik problem pravzaprav ta, da če se nekdo zagleda v en računalnik, en internet, ali ne vem kaj, potem ne vidi niti očeta, ne ve več kakšen je njegov obraz.