O soočenju z boleznijo

»Jaz jemljem življenje vedno v kompletu. Vse, kar mi življenje prinese, gledam kot veliko darilo, ki bi me rado nekaj naučilo. In jaz se nisem spraševala, zakaj se mi je to zgodilo, oh, boga jaz in vse to, to pač ni bila moja izkušnja. Moja izkušnja je bila: 'Opa, le kaj se moram naučiti?' Zdaj že vem, da se moram naučiti potrpežljivosti.«

Kadar se vam kaj zgodi, hitro prosite molilno skupnost, naj molijo za vas, ker to res pomaga.

»Če imaš v sebi globoko zaupanje, da si varen v Božjem naročju, ne pa v svoji volji, lažje sprejemaš to, kar ti življenje prinese. To se ne zgodi od danes na jutri, ampak pade na vse tisto, kar je bilo prej. Če ne bi jaz že prej živela tako, kot sem, če ne bi prej gojila tega upanja in zaupanja … ne bi zdaj. Zato pa je tako pomembno, da vsak trenutek živimo polno in pristno, da bo v nas nekaj živega. Ker ko pridejo hude reči – če se takrat zavedamo, da je življenje veliko večje, se lahko skozi to bolečino zasvetlika svetloba. Takrat poleg bolečine doživljamo, živimo, upamo še marsikaj. In to nas dviguje.«

O počitku

»Beseda, ki je mogoče mladim zelo tuja, ampak je pomembna: počivati. Jaz 70 let v svojem življenju praktično nikoli nisem počivala. Še na počitnice sem vedno nesla s sabo, včasih pisalni stroj, sicer pa vedno kovček poln knjig, ker je bilo treba nenehno študirati, študirati in tako naprej. No, zdaj se pa učim počivati.«

O tišini

»Postala sem še bolj pretanjena poslušalka tišine. Vemo pa, da je tišina jezik poezije in tudi jezik Boga.«

O darilih

»Ljudje smo ustvarjeni kot darila. In če smo ustvarjeni kot darilo, torej bodimo darilo! Tudi če se ne zavedamo, da smo darilo drugim, smo.«

O smrti in nebesih

»Človek, ki je globoko veren, ima vedno iskrico. Ker ima v sebi Svetega Duha! Ker je Kristus živ! In ta iskrica ne more umreti. Ko umremo, takrat se šele razplamti! Takrat pa vstopimo v to, kar ni več iskrica, ampak ogenj – ogenj brezdanje ljubezni, lepote, dobrote, resnice. Prehod tja čez, pravijo, je nekaj najlepšega. Mi se ga pa večinoma bojimo, ker je to skrivnost, ne vemo, kaj je … To je zelo človeško.«

Zdravniki so mi rekli, da nikoli več ne bom taka, kot sem bila. Res nisem več taka, ampak to je samo videz. Znotraj, to, kar je v meni večno, sem ista. Tudi potem, ko bom umrla, bom še naprej ista.

»Ne v tem življenju ne v posmrtnem ne pričakujem ničesar … razen Božje ljubezni. Te pa ne pričakujem, ker živim v njej. In če sem že zdaj v njej, kako bom šele potem! Saj mi smo od tam prišli, mi smo tam doma. V tej Ljubezni, ki je eno, vseobsegajoče, absolutno, presežno, brez imena, ki vsebuje vsa naša imena in imena vsega stvarstva – tja se vračamo. Ker vrata za rojstvo in vrata za smrt so ista. Eni mislijo, da ko umremo, gremo ven. Jaz pa mislim, da gremo noter! V svoj resnični dom.«