Na neki karikaturi je narisan Albert Einstein v gostilni. Ob njem je natakar, ki pravi: »Hm, kaj, vesolje je ukrivljeno in čas je relativen? Oprosti, stari, ampak poklical ti bom taksi.« Kaj bi bilo šele, če bi Einstein trdil, da je čas dolg. Ali da mu je dolgčas.

A ravno, ko nam je dolgčas, naši možgani uspejo proizvesti marsikaj ustvarjalnega. Spomnim se dneva, ko je bilo hčerki dolgčas in se je nato odločila, da bo risala. Pri majhnih otrocih je pač podobno kot pri nekaterih sodobnih umetnikih: preden risbo ali sliko komentiraš, je modro vprašati umetnika, kaj je na njej. Tako me je takrat presenetil hčerkin odgovor: »To je Elizabeta Ogrska na rolki.« Strokovnjaki pravijo, da je ideja misel, ki je izvirna, nova, takšna, kot je še ni bilo. Zagotovo sicer ne morem vedeti, a sem precej prepričan, da tega motiva ni narisal še nihče. In da ga tudi hčerka ne bi, če bi jo takrat, ko je potožila, da ji je dolgčas, vključil v neko vodeno dejavnost. Iz dolgčasa se je torej porodi...