Sveti Maksim Spoznavalec (580–662) v svoji drugi Stotici o ljubezni pravi, da je slaba praksa posledica slabe uporabe pojmov in idej. Določen način razmišljanja rodi določeno početje, delovanje in zgodovinsko dogajanje. 

Sveti Maksim je skupaj z drugimi svetimi cerkvenimi očeti pri duhovnem življenju posvečal ogromno pozornosti razmišljanju. Zavedali so se namreč, kot pravi Origen, da se praktično vse začne pri misli, ki ti pride na pamet. 

Potem pa je seveda pomembno, na kakšni podlagi se ta misel giblje, kakšna je miselnost, ki se je ustalila v človeku. Je ta »podlaga« um, ki je odprt soncu in vetru Svetega Duha, ki ga greje in osvetljuje, ali se skozi um uveljavlja ranjena človeška narava, ki drži v šahu človekov jaz? 

Kako se razodene, da smo se res znašli v Kristusu? 

Sveti Maksim pravi, da so misli bodisi enostavne bodisi sestavljene. Enostavna misel je tista, ki ni prežeta s strastjo, sestavljena pa tista, ki za seboj povleče strast. Stari menihi so učili, da imajo misli lahko »žepe«. 

Nekatere misli so brez žepov, nekatere pa počasi ali kar takoj pokažejo, da imajo žep ali celo več žepov. V te žepe človekov ranjeni jaz, ki je izraz naše smrti izpostavljene narave, nabira zase vse tisto, kar misli, da mu bo zapolnilo praznino in ga utrdilo v njegovi negotovosti. 

Strast je torej »grabljenje« zase, za utrditev vase osredotočenega jaza. Sveti Maksim pravi, da se strast porodi iz temnih in strašljivih globin našega ranljivega in smrti zapisanega bivanja.

Misli se ne hranijo več z jezo do tistih, ki so nam storili zlo.

Človek se lahko nauči misliti z mislimi »brez žepov«, samo če ima trden temelj, ki je Kristus. »Drugega temelja namreč nihče ne more postaviti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Kristus« (1 Kor 3,11). 

Človek ne more samega sebe utrditi in utemeljiti – prav v tem je največja skušnjava. Pač pa gre za držo sprejemanja. Človek sprejme Očetovo ljubezen in dar Svetega Duha, ki nas vcepi v Kristusa. 

In v Kristusu se učimo misliti brez strastnosti. »Mi pa imamo Kristusov um« (1 Kor 2,16). Imeti Kristusov um pomeni, da imamo v Svetem Duhu delež pri ljubezni med Očetom in Sinom. 

Kristus je namreč ljubljen od Očeta in ga ljubi tako, da sta popolnoma eno (prim. Jn 10,30). In Sveti Duh nam daje življenje, ki je delež pri Kristusovem. In tako spoznavamo Kristusovo ljubezen, ki presega vsako spoznanje (prim. Ef 3, 19).

Ni lahko razbrati, kaj hoče povedati Duh Cerkvi v tem obdobju.

Kako se razodene, da smo se res znašli v Kristusu in nismo več znotraj neke pozunanjene suhe religije? Ko naše misli niso več podvržene nevoščljivosti, zavisti, ljubosumju. Misli se ne hranijo več z jezo do tistih, ki so nam storili zlo. 

Maščevalnost ne uspe več razburjati misli, ampak misli tečejo svojo pot miru, vedrine in zaupanja v Gospoda. In kot pokaže sveti Maksim, se človek presenečen zaloti pri tem, da misli dobro celo do tistih, ki so mu storili slabo. 

Do tega človek ne more priti s svojim naporom, ampak samo s prejemanjem Svetega Duha, ki v naša srca vliva Očetovo ljubezen (prim. Rim 5,5). Samo če je spoznanje združeno z ljubeznijo, lahko človek razmišlja ustvarjalno in bere Besedo, ki je v srčiki dogajanja v zgodovini.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (9/2022).