Rakovniški zavod je bil najprej namenjen otrokom, ki so bili izključeni iz rednih oblik izobraževanja, postopoma je sprejel do 200 gojencev. Delovati sta začela tudi zavoda na Radni pri Sevnici in v Veržeju, ki je sprejemal avstrijske in nemške gojence. Hude posledice prve svetovne vojne so prinesle mnogo sirot in nepreskrbljenih družin. Kot odgovor na to so odprli zavod na Kodeljevem.

Poljsko-jugoslovanska inšpektorija je po razpadu Avstro-Ogrske delovala le tri leta. Leta 1922 se je poljski del odcepil, prvi inšpektor jugoslovanske inšpektorije je bil Peter Trione.

Danes je na Rakovniku v Ljubljani potekala slovesnost ob 100-letnici ustanovitve inšpektorije sv. Cirila in Metoda. Ob tej pomembni prelomnici smo se pogovarjali z inšpektorjem salezijancev Markom Košnikom.

Ko pogledate v preteklost inšpektorije – za katere mejnike bi rekli: neverjetno, res je bil potreben pogum!

Prvi tak mejnik je bila odločitev, da družba pride v Slovenijo. Salezijance so sem povabili, da bi opravljali vlogo poboljševalnice, kar pa je bila preozko razumljena karizma naše skupnosti, zato je bil potreben pogum iti prek tega kalupa in prinesti Don Boska kot takega.

Drugi mejnik je bila odprtost za misijone. Ti so navduševali, dajali zagon, porajali poklice. Naša inšpektorija je začela pokrivati ves Balkan. Nikoli je nismo pojmovali kot zgolj slovenske. Od nas se je salezijanska karizma širila v srednjo in vzhodno Evropo, Hrvaška se je oddvojila 1971, do leta 2000 smo delovali na Kosovem, še vedno pa delujemo v Podgorici in Mužlji v Vojvodini. Ta misijonska odprtost je del DNK naše inšpektorije.

Tretja ključna odločitev pa je odločitev za mlade. Mejnik je leto 1988, ko smo praznovali stoletnico Don Boskove smrti in se je pri nas zgodil oratorij, ki je porodil veliko bogastvo za Cerkev na Slovenskem. Prva lastovka pomladi je bila ob osamosvojitvi tudi Gimnazija Želimlje.

Salezijanci svojo pozornost namenjejo predvsem mladim. FOTO: Arhiv salezijanci

So današnji mladi, s katerimi se srečujete, drugačni od tistih izpred desetletja in kako na njihove potrebe skušate odgovoriti kot skupnost?

Za nas je zelo pomembno, da živimo med mladimi. V zadnjem obdobju, po pandemiji, tudi mi opažamo, da tehnologija in ekrani spreminjajo vedenje mladih. S telefonom prihaja globalizacija, svet imajo na dlani. Vendar na mlade ne smemo gledati ozko. Imajo močan občutek za svobodo in odprtost v svet, za globalno miselnost. V tem vidim veliko dobrega. Je pa to velik izziv, da mladih ne poskušamo ukalupiti, ker tega nočejo. Mladim želimo dati skupnost, da se začutijo kot del občestva, del skupine, Cerkve. Včasih nam, salezijancem, rečejo, da smo v svoji ponudbi površni, plitki, da so naši programi premalo duhovno globoki, ampak mislim, da je globina salezijanske karizme prav v tem, da živimo ljubezen do mladih tam, kjer so. To je začetek rasti v veri in pot v globino.

Mladi sveta ne razumejo samo znotraj nacionalnih meja, ampak ga gledajo veliko širše.

Vaše ustanove so smelo zakorakale na profesionalna področja, zaposlujete tudi precejšnje število ljudi, približno 150. Kako gledate na profesionalno udejstvovanje in prostovoljstvo, kaj doprinese eno in kaj drugo?

Sodelavci v naših ustanovah so prostovoljci, na primer animatorji, katehisti in zaposleni laiki. Samo skupaj z našimi sodelavci in sotrudniki zmoremo živeti in uresničevati naše poslanstvo na tako bogat način. Vsi naši programi bi verjetno že zdavnaj usahnili, če v njih ne bi bilo srčnih ljudi. Za veliko naših sodelavcev lahko rečemo, da z nami delijo intuicijo, da na mladih svet stoji. Don Boskov preventivni vzgojni sistem je eden od načinov, ki mladega lahko povede v svet brez velikih ideologizmov. Je celovit pristop, ki temelji na veri, razumnosti in ljubeznivosti.

Slovenska salezijanska skupnost se je lani in letos mednarodno obarvala. Trije misijonarji so prišli iz Afrike, dva pa iz Vietnama. S kakšnim namenom so prišli v Slovenijo?

Zagotovo lahko rečemo, da smo slovenski salezijanci s skoraj 100 misijonarji od nastanka inšpektorije naprej obogatili salezijansko družbo in Cerkev na svetovni ravni, na primer Andrej Majcen, Pavel Bernik, Jožko Kramar, Ernest Saksida. Vsak naš misijonar je ponesel nekaj slovenskega karakterja v svet. Poleti sem obiskal Mozambik, kjer deluje Tone Grm, in Etiopijo, kjer je Polona Dominik, salezijanska sotrudnica.

Marko Košnik: »Družba, v kateri živimo, postaja zelo pestra, različnost je eden od velikih izzivov, a vemo, da vera ne pozna meja.« FOTO: Osebni arhiv

Mladi sveta ne razumejo samo znotraj nacionalnih meja, ampak ga gledajo veliko širše. Preroštvo Katoliške cerkve je prav v tej širini. Družba, v kateri živimo, postaja zelo pestra, različnost je eden od velikih izzivov, a vemo, da vera ne pozna meja. Želimo, da se mladi misijonarji čim bolj vključijo v naše okolje in okrepijo salezijansko navzočnost med mladimi. Seveda pa to deluje v obe smeri. Ob nas se spreminjajo, pa tudi mi se spreminjamo ob njih. To je na nek način novost tudi za Cerkev na Slovenskem. Ne gre samo za enega misijonarja, gre za skupino. Pogosto slišimo, da so sedanje generacije usmerjene vase, mi pa opažamo, kako se mladim odpre življenjski smisel, ko se naučijo služiti bližnjemu in darovati se. Ob srečevanju z drugo kulturo se to prebudi.

Kaj so ob jubileju še povedali?

Blažka Merkac, inšpektorialna koordinatorica salezijanskih sotrudnikov:

Salezijanci sotrudniki smo nosilci salezijanske karizme v svetu in priče Božje ljubezni med mladimi. Naše poslanstvo je, da v okviru svojih zmožnosti delamo za dobro mladih tam kjer smo - svoji družini, svojem okolju, župniji, službi in drugod. V slovenski inšpektoriji nas je okoli osemdeset.

Blažka Merkac. FOTO: Osebni arhiv

Nik Gorišek, SMC Sevnica

Naši programi so namenjeni mladim, predvsem osnovnošolcem. Izvajamo jih skozi vse leto, najobsežnejši pa je oratorij, ki traja dva tedna. Lepo je videti mlade animatorje in prostovoljce, ki so pripravljeni delati dobro ne da bi zato pričakovali plačilo.

Nik Gorišek. FOTO: Osebni arhiv

Obsežnejša reportaža o 100-letnici slovenske salezijanske inšpektorije bo v naslednji izdaji tednika Družina.