Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete Univerze v Ljubljani je s pomočjo znanstvenih sodelavcev pripravil znanstveni posvet z naslovom Slovenski misijoni 1918–1941. Tematika odstira misijonska prizadevanja naših prednikov, ki so svoje misijonarje podpirali na različne načine in jim omogočali njihovo delovanje.

Soorganizatorji posveta z Inštituta za zgodovino Cerkve Teološke fakultete Univerze v Ljubljani dr. Bogan Kolar, dr. Matjaž Ambrožič in dr. Miha Šimac. FOTO: Ivo Žajdela

Misijonar je oseba, ki širi krščansko vero

Ko govorimo o misijonski dejavnosti Katoliške Cerkve, imamo v mislih praktično zamišljeno mednarodno dejavnost za evangelizacijo ljudstev, ki še niso krščanska, z delom posvečenih, izbranih, pripravljenih in avtoritativno poslanih oseb, ki imajo naziv misijonarji, ki po poti apostolov oznanjajo besedo resnice in ustvarjajo nove Cerkve.

Misijonar je oseba, ki jo je ustanovitelj vere ali cerkvena oblast (katoliška ali protestantska) poslala, da bi širila krščansko vero. Pri katoličanih je to navadno duhovnik, lahko pa tudi laik ali redovnik oziroma redovnica, ki po nalogu pristojne cerkvene oblasti odide v misijonske dežele širit katoliško vero.

Dr. Matjaž Ambrožič, predstojnik Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, med nagovorom udeležencem. FOTO: Ivo Žajdela

Poslanstvo Cerkve je v svojem najglobljem bistvu ljubezen

Drugi pomen pojma misijonar se nanaša na člane redovnih kongregacij, ki imajo posebno nalogo, da se posvečajo t. i. notranjim poslanstvom z vodenjem duhovnih vaj in ljudskih misijonov, opravljanjem apostolskega dela, vzgojo mladih, pomočjo romarjem v svetiščih, vodenjem seminarjev itd. Za misijonarja so značilni verska gorečnost, odrekanje, žrtvovanje in dobrodelnost.

»Poslanstvo Cerkve je v svojem najglobljem bistvu ljubezen, ki se podarja drugim, kakor je Bog dal svojega Sina človeštvu in je Kristus podaril samega sebe. Misijonska dejavnost Cerkve je zato predvsem pričevanje o Božji ljubezni, ki se je razodela v Jezusu Kristusu,« je dejal doc. dr. Matjaž Ambrožič, predstojnik Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete Univerze v Ljubljani in poleg dr. Bogana Kolarja in dr. Mihe Šimca soorganizator posveta.

Doc. dr. Matjaž Ambrožič je bil v vlogi organizatorja posveta. FOTO: Ivo Žajdela

Papeški dokumenti o misijonski dejavnosti

»Če želimo razumeti dejavnost slovenskih misijonarjev in misijonark v obdobju med obema svetovnima vojnama, se moramo ozreti v vsebino papeških dokumentov iz predhodnega obdobja, ki so trasirali takratno misijonsko dejavnost,« je spomnil Ambrožič. V uvodnem predavanju Papeški dokumenti o misijonih (1840–1943) je izpostavil med njimi najpomembnejše: Probe Nostis (1840, Gregor XVI.), Sancta Dei Civitas (1880, Leon XIII.), Maximum Illud (1919, Benedikt XV.) in Rerum Ecclesiae (1926, Pij XI.). Spadajo v zgodovinski kontekst sodobnega misijonskega gibanja od 19. stoletja do druge svetovne vojne. Izpostavil je kontinuiteto, spremembe in razvoj, zlasti v zvezi z razumevanjem kulturnega in verskega dialoga z naslovljenci misijona ter teologijo krščanskega poslanstva in misijonov.

Dr. Julijana Visočnik, Nadškofijski arhiv Ljubljana. FOTO: Ivo Žajdela

Veliko misijonskega gradiva, vendar njegov potencial ni bil izkoriščen

Nadškofijski arhiv Ljubljana hrani veliko misijonskega gradiva, pri katerem, kot je opozorila Julijana Visočnik, njegov potencial ni bil izkoriščen, saj ga zgodovinarji ali drugi raziskovalci še niso pregledali in ovrednotili. V njem so zastopane predvsem misijonske družbe pred drugo svetovno vojno, pa tudi nekaj že zbranega gradiva za biografije misijonarjev.

O vseh najpomembnejših dogodkih doma in na tujem so poročali časopisni listi. Miha Šimac je podal sliko, kako so v tiskanih medijih predstavljali misijonarje oziroma še posebej slovenske misijonarje in o čem so pravzaprav poročali.

Dr. Miha Šimac, Teološka fakulteta. FOTO: Ivo Žajdela

Delovanje misijonišča v Grobljah pri Domžalah

Na začetku 20. stoletja so v ljubljanski škofiji delovale tri velike organizacije za podporo misijonski dejavnosti Katoliške Cerkve: Družba sv. Petra Klaverja za afriške misijone, Misijonska mašna družba in Misijonska zveza. Obstajalo pa je tudi nekaj misijonskih podpornih društev, v katerih so delovali predvsem otroci in mladina. O tej temi je predaval Mari Jože Osredkar.

Dr. Mari Jože Osredkar, Teološka fakulteta. FOTO: Ivo Žajdela

Delovanje misijonišča v Grobljah pri Domžalah

Nik Trontelj je govoril o delovanju misijonišča v Grobljah pri Domžalah, ki sodi v čas med svetovnima vojnama, ki je obdobje največjega razmaha misijonske dejavnosti na Slovenskem. Ustanova, ki so jo v dogovoru z ljubljansko škofijo vodili lazaristi, je imela zaradi svojih raznovrstnih dejavnosti središčno vlogo na področju misijonskega življenja na slovenskih tleh.

Dr. Nik Trontelj, Teološka fakulteta. FOTO: Ivo Žajdela

Marko Frelih je predstavil misijonske zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, ki predstavljajo temeljno izhodišče za preučevanje materialne kulture neevropskih kultur. Po prvi svetovni vojni se je misijonsko delovanje na Slovenskem institucionalno organiziralo v aktivnosti, ki so bile usmerjene v promocijo misijonov in v njihovo materialno ter finančno podporo.

Dr. Marko Frelih, Slovenski etnografski muzej. FOTO: Ivo Žajdela

Ženske so veliko prispevale k misijonskemu poslanstvu

Kot je pojasnila Irena Avsenik Nabergoj so ženske v dveh tisočletjih veliko prispevale k misijonskemu poslanstvu Cerkve, vendar njihova zgodba pogosto ostaja neznana. Njihova prizadevanja za širjenje krščanske vere, preizkušnje, ki so jih prestajale zaradi vere, zvestoba, ki so jo pokazale ob nasprotovanju, in vztrajnost, s katero so ubogale Božji klic, so prepogosto spregledani.

Dr. Ana Jelnikar, ZRC SAZU. FOTO: Ivo Žajdela

Ana Jelnikar je v raziskavi o slovenskih misijonarkah v Indiji kritično obravnavala metode, kontekste in nekatere ugotovitve raziskave Slovenske misijonarke v Indiji, pozabljeno poglavje v medkulturnih odnosih (2017–2021), cilj katere je bil raziskati in osvetliti življenjske zgodbe slovenskih misijonark, ki so v Indijo prišle v obdobju pred drugo svetovno vojno in po njej.

Dr. Helena Motoh, ZRS Koper. FOTO: Ivo Žajdela

Misijoni v Indiji in na Kitajskem

Luka Kokalj in Marjan Kokalj sta raziskala jugoslovanski misijon na območju Bengalije, ki je bil aktiven od leta 1925 do indijske osamosvojitve leta 1947. Začel se je na pobudo provinciala jugoslovanske jezuitske province, p. Antona Prešerna, ki je ponudil pomoč tamkajšnjim belgijskim jezuitom. Jugoslovanski misijonarji in misijonarke so bili pri svojem delu v veliki meri samostojni, saj so delovali na svojih misijonskih postojankah. Med njimi so bile glavne Basanti, Raghabpur, Morapai in Satkira.

Helena Motoh in Nataša Vampelj Suhadolnik sta predstavili zgodovino slovenskih misijonarjev na Kitajskem. Obravnavali sta tri najpomembnejša obdobja: obdobje pekinškega jezuitskega misijona v 17. in 18. stoletju, obdobje poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja ter čas med obema vojnama vse do ustanovitve Ljudske republike Kitajske.

Dr. Nataša Vampelj Suhadolnik, Filozofska fakulteta. FOTO: Ivo Žajdela

Postavljali so temelje vere in cerkvenih struktur

Bogdan Kolar je dejal, da so v času do druge svetovne vojne kot misijonarji v Južno Ameriko odhajali predvsem člani različnih redovnih skupnosti, ki so se najprej vključevali v že ustaljene ustanove, nato pa svoje delo razširili med rodovi, kjer so postavljali temelje vere in cerkvenih struktur. Pri tem je šlo za pravo in izvirno misijonsko delo, marsikdaj zelo različno od predstav in pričakovanj, s katerimi so se novi misijonarji srečali pred odhodom na dolgo pot.

Matija Nared je osvetlil misijonsko delovanje Slovencev na področju Balkana med obema vojnama, ki je bilo vpeto v obstoj Kraljevine SHS, kasneje Kraljevine Jugoslavije. Katoličani so zunaj »katoliških« Slovenije in Hrvaške živeli še na hrvaških ozemljih v Bosni in Hercegovini. Veliko »avtohtonih« katoličanov je bilo tudi med Albanci na Kosovu in v Metohiji. Po državi je bilo veliko katoličanov tudi med vojaki, orožniki ter drugimi uradniki z družinami. Nekaj jih je bilo med rudarji, ki so odšli s trebuhom za kruhom, veliko pa med »koloni«, ki so bili v okviru agrarne reforme zvabljeni v »Južno Srbijo«. V Bosni so bili katoličani tudi uniati, ki so prišli tja iz Ukrajine in Poljske še za časa Avstro-Ogrske, uniati pa so bili tudi v Makedoniji.

Dr. Bogan Kolar, Teološka fakulteta. FOTO: Ivo Žajdela

Slovenski misijonarji so odigrali pomembno vlogo

Širok nabor obravnavanih tem je nedvomno obogatil naše vedenje o nekoliko prezrti tematiki slovenskih misijonov in njihovega podpiranja v obdobju med obema svetovnima vojnama. Slovenski misijonarji in misijonarke so v tistem času nedvomno odigrali pomembno vlogo v misijonskem poslanstvu Katoliške Cerkve.

1/14