Tudi misijon v Aucayacuju sredi perujske Amazonije se ob peti obletnici izida okrožnice Hvaljen, moj Gospod sooča s širjenjem okužb s koronavirusom. O tamkajšnjih razmerah je za Radio Vatikan spregovoril misijonar Roberto Carrasco.

Povedal je, da se Cerkev v Amazoniji ob peti obletnici izida okrožnice Hvaljen, moj Gospod sooča tudi z zaskrbljenostjo zaradi nezadržnega širjenja epidemije okužb s koronavirusom. Misijonar Carrasco pripada redu Oblatov Brezmadežne Marije, svoje poslanstvo pa opravlja v vasi Aucayacu na območju Amazonije v Peruju. Kot je pojasnil, misijonarji, duhovniki in laiki v Amazoniji na straneh papeževe okoljske okrožnice najdejo »edinstveno priložnost za spodbujanje poslušanja in dialoga, ki sta danes zelo nujna«. Dejstvo je namreč, da so vlade popolnoma zavrgle amazonski gozd, ki je vedno bolj izkoriščan. Danes ima Cerkev v Amazoniji pomembno mesto, ki ga je treba gojiti z odnosi, s priložnostmi za rast, priložnostmi za spoznavanje mnogih starodavnih kultur in znanj, ki jih še ne poznamo dovolj dobro, meni Carrasco, ki se je oktobra 2019 v Vatikanu udeležil sinode o Amazoniji.

Ljubljena Amazonija

Pomembno mesto v življenju misijona v Aucayacuju pa ima tudi papeževa posinodalna apostolska spodbuda Ljubljena Amazonija. Carrasco pojasnjuje, da so jo v tamkajšnji cerkvi Jezusa Odrešenika začeli brati na začetku letošnjega leta, veliko željo po poglobitvi njene vsebine pa so izrazili verni laiki. »To je namreč dokument, ki nam predstavlja nujne izzive pri zaščiti skupnega doma, ki se več ne tiče samo Cerkve, ampak vsakega ljudstva, vsake osebe,« je pojasnil Carrasco. »Gre za prizadevanje, ki bi moralo na tem koncu sveta povezati celotno človeško družino, krščansko in katoliško, pod vodstvom papeža Frančiška, da bi se tako pridružili njegovim sanjam: družbenim, kulturnim, cerkvenim in okoljskim.« Med zasedanjem škofovske sinode oktobra lani se je pogosto govorilo o potrebi po spreobrnjenju, pravi Carasco in dodaja: »Danes lahko sanjamo, vendar sanjamo z nogami na tleh.«

Misijonar v Peruju vabi k branju posinodalne apostolske spodbude Ljubljena Amazonija, ki je zelo povezana z okrožnico Hvaljen, moj Gospod in je v nekem smislu »hči te okrožnice«. »Z laiki te skupnosti osrednjega dela perujske Amazonije smo prepričani, da moramo še bolj delati, da bodo oni sami postali protagonisti tega dela. Pomembno je oblikovati zavest o tem, kako pomembno je skupaj skrbeti za Amazonijo, za reke, gozd, ekosistem, za vso to lepoto, ki se je znašla v težkih razmerah nenehnih groženj. Ta posinodalni dokument nam odpira misel, z zelo enostavnim jezikom nam pomaga bolje razumeti to, kar nas prosi papež Frančišek: moramo sanjati, a ponavljam, sanjati z nogami trdno na tleh.«

Koronavirus med prebivalci misijona

Roberto Carrasco je spregovoril tudi o razmerah glede okuženosti s koronavirusom med prebivalci v misijonu Aucayacu. To je majhna skupnost sredi narave, toda odgovornost v tej epidemiji, ki počasi napreduje med prebivalstvom, je velika. Po misijonarjevih besedah novi virus povzroča veliko zaskrbljenosti med prebivalci, vsi se bojijo okužbe. Doslej je bilo s koronavirusom okuženih približno 35 oseb, ena oseba je umrla. Za okoli 80.000 prebivalcev so v tamkajšnjem zdravstvenem domu dva ali trije zdravniki, štiri ali pet medicinskih sester, en biolog in nekaj drugih zdravstvenih delavcev; med njimi so mnogi že okuženi s koronavirusom. Bolnika s covidom-19 je treba odpeljati v najbližje mesto, ki je od Aucayacuja oddaljeno 60 kilometrov. Sicer pa krajevno prebivalstvo tudi zbira denar, ki ga namenjajo spoprijemanju z epidemijo.

»Za nas misijonarje je to tudi lepa priložnost, da smo blizu ljudem,« je pojasnil Carrasco. Da bi porazili to epidemijo, ta virus, pa »moramo po besedah papeža Frančiška delati skupaj, moramo biti povezani. Gre namreč za strašno vojno: v Peruju je že več kot 100.000 okuženih in več kot 3.000 mrtvih. Virus se širi tudi med staroselskim ljudstvom v celotnem amazonskem bazenu in povzroča veliko strahu po vseh vaseh. Od nas misijonarjev je odvisno, da prinašamo ustrezne besede ter opogumljamo in dajemo upanje sredi teh razmer, ki zares ustvarjajo tesnobo zaradi pomanjkanja zdravnikov in bolnišnic. V celotni Amazoniji je dejanska nevarnost etnocida in kot misijonarji in misijonarke si prizadevamo, da bi prinesli vero in upanje.«