Stane Kerin ob Krištofovi nedelji razmišlja o tem, zakaj je pomembno, da pošiljamo misijonarje po svetu. A ne glede na to, kje živimo, slovenski misijonar pravi: »Treba je iti ven, k ljudem. Naj bo tukaj pri nas ali pa v misijonih. Vztrajaj, kar bo dobro, bo ostalo, in marsikaj lahko prav ti prispevaš, da bo bolje.«

Misijonsko delo poznate tako rekoč z obeh strani. Kaj lahko naredimo za misijone tukaj, doma?

Gotovo je tu duhovna podpora, na katero velikokrat pozabimo, saj mislimo, da to ni nekaj oprijemljivega. Zelo je pomembna, ne samo za misijonarje, ampak tudi za mlade Cerkve v misijonih. Ni problem postaviti strukture, škofije, župnije, misijone, a pomembno je, da začne rasti tudi duhovni del, ki potem počasi spreminja družbo. To ne gre čez noč. V Evropi smo osredotočeni na projekte, časovnice, rezultate, tega v misijonih ni. Tudi pri nas krščanstvo ni prišlo čez noč, ampak je trajalo tisoč in več let, da se je usidralo. Je kot seme, ki ga položimo, obdelujemo, ampak nismo mi tisti, ki dajemo rast. Pomembno pa je, da vsadimo dobra semena. Še tako pridejo krize, v katerih se vera prečiščuje, tako v misijonih kot pri nas. Krščanstvo je vedno na preizkušnji.

Preberite tudi: Krištofova nedelja trka na vrata Slovencev za potrebe misijonarjev po svetu

Seveda je poleg duhovne pomembna tudi materialna pomoč. Treba je postavljati strukture, stavbe, kjer se lahko ljudje zbirajo, namenjene molitvi, mašam, in to seveda potem tudi vzdrževati. Duhovni del je temelj, na tej podlagi pa tudi čisto materialna pomoč. Ne samo, ko se zgodi katastrofa, takrat so ljudje odprti za pomoč, ampak tudi za stvari, ki jih potrebujemo, da lahko misijon teče naprej.

V Sloveniji pravimo, da primanjkuje duhovnih poklicev. Zakaj je pomembno, da pošiljamo misijonarje po svetu?

Naj odgovorim s primerjavo: v škofiji Farafangana, v kateri delujem na Madagaskarju, je približno 1.700.000 prebivalcev, verjetno še več, ker nihče ne ve točne številke, in okoli 40 duhovnikov. Slovenija ima približno dva milijona prebivalcev in okoli tisoč duhovnikov. Solidarnost z drugimi Cerkvami nam narekuje, da zapustimo svoje udobje. Soodgovorni smo za celotno Cerkev, ne samo za svojo župnijo ali škofijo, ker je Cerkev vesoljna. Jaz sem nekoč škofom predlagal, naj pošljejo vsakega duhovnika v misijone, da bo začutil, kaj je vesoljnost. Doma tega ne moreš nikoli začutiti, čeprav se v teoriji zavedaš, ampak ne začutiš, kako ljudje živijo, kako sprejemajo vero. Potem tudi drugače gledaš na Cerkev in vero v svojem domačem okolju. Na žalost, vsaj jaz tako vidim, smo tudi na tem področju postali egoisti. Ravno tako kot materialni egoizem je lahko nevaren tudi duhovni ali cerkveni egoizem, da skrbim samo zase, za svojo župnijo.

Misijonsko središče Slovenije združuje okrog 40 misijonarjev, ki delujejo po vsem svetu.

Res so ponekod že sprejeli krščanstvo, imajo polne cerkve, lahko bi rekli, da so shodili, ampak tudi ko otrok shodi, še vedno potrebuje oporo. Poleg tega so domačini zelo vpeti v svoje tradicije in težko izstopijo iz njih. Tradicija je zelo močna, na našem področju je na primer prisoten animizem, strah pred dušami prednikov. Tu je potrebna spodbuda, da začnejo razmišljati drugače, zlasti tam, kjer se to obrne proti človeku. Nam se zdi nemogoče, ampak po vaseh se še vedno dogaja preganjanje čarovnikov in čarovnic, vlada tudi huda maščevalnost. Duhovnik, ki pride iz Evrope, jim lahko pomaga, jim pokaže še kaj drugega, kar je prav tako pomembno kot njihove tradicije, jim da nov pogled, ki ga sicer težko sprejmejo.

Kaj bi položili našim bralcem na srce?

Včasih slišim, da kdo reče, da se mora nekaj spremeniti. Nekaj se nikoli ne spremeni. Človek se lahko spremeni. Človek, ki vzame stvari malo bolj zares, ki ni nervozen, ker mu vedno ne uspe, ker ne gre tako, kot si je zamislil, ampak kljub temu zna vztrajati na poti in ne odneha. Pogosto pozabljamo na glavno stvar: odnos do drugih ljudi, ki temelji na odnosu do Boga. Tam lahko črpamo moč, milost, da gremo lahko naprej. V življenju šteje to, kar človek dobrega naredi. Kot Jezus sam pravi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« V tem je povzeto bistvo naše vere.

Najhuje je, ko postane človek ravnodušen.

Vedeti pa moramo, da smo samo ljudje, da nikoli ne bomo popolni, le Bog je popoln. To nas ne sme iztiriti, ohraniti moramo ponižnost in iti naprej, imeti moramo jasno smer, kaj je pomembno v našem življenju. Niso najhujši grehi, najhuje je, ko postane človek ravnodušen, ko mu je vseeno, kar danes pogosto vidimo. Treba je iti ven, k ljudem. Naj bo tukaj pri nas ali pa v misijonih. Vztrajaj, kar bo dobro, bo ostalo, in marsikaj lahko prav ti prispevaš, da bo bolje.

Pogovor z misijonarjem Stanetom Kerinom je del aktualne teme v novi številki tednika Družina (29/2024).