Točno to želimo kar najbolj(e) izkazovati svojim bližnjim, kajne? A ker smo šibki, v zavetju cone udobja hitro zavzamemo obrambno držo, češ: »In kdo je moj bližnji?« (prim. Lk 10,29)

Neizrečeni odgovor, ki ga Jezus zavije v priliko o usmiljenem Samarijanu, dobro poznamo in hvaležna sem prostovoljcem Karitas, ki dajejo zgled služenja. Papež Frančišek je jasen: »Ko gre za uboge, besede ne štejejo. Šteje to, da zavihamo rokave, se neposredno vključimo in s tem udejanjimo svojo vero. To mora storiti vsak sam.« Vsak sam. Nihče me ne bo nikamor zvlekel! Odločitev za služenje se mora zgoditi v meni in se razviti v konkretna dejanja.

Pa vendar sama ne morem storiti prav veliko ... Kako in kje in česa naj se lotim? Kako krhki smo sami! Jezus to ve, zato je učence na teren vedno pošiljal po dva in dva. Kajti skupaj zmoremo bistveno več in bolje (samo poglejte sodelavce Karitas!), pa še skušnjave površnosti, brezbrižnosti in obupa v pravi družbi kar potihnejo.