Iz otroštva se spominjam, kako smo za praznik Marijinega vnebovzetja od doma vsako leto peš romali v Turnišče. Name so napravili močan vtis ljudje, stari in mladi, ki so po kolenih drsali okrog Marijinega oltarja. Od takrat me spremlja močno prepričanje, da se brez Marije v življenju ne more zgoditi nič dobrega in Boga vrednega. 

Božja »protekcija«

Pozornost Boga do Marije je izjemno ljubeča. Njenega telesa ni mogel prepustiti trohnenju v grobu. Ta Božja »protekcija« v nas mogoče na trenutke prebuja nevoščljivost. Zakaj pa se moramo mi toliko časa zaustaviti v grobu, da pri tem strohni naše telo? Občutek nemoči, da ne moremo pri tem storiti ničesar, povzroča stisko. Zaradi tega vera lahko zapade v dvom ali pa povsem ugasne.

Privilegij zaradi poslanstva

Nekaj moramo vedeti: Z Marijo se je zgodilo to, kar se z nami ni. Bila je obvarovana izvirnega in osebnega greha – torej je bila brez vsakega madeža. Bog ji je dal ta dar z namenom, da postane Mati njegovega Sina, Jezusa Kristusa. Zaradi tega je bila obvarovana tudi trohnenja v grobu. Gre za privilegij zaradi poslanstva – biti Božja Mati. S tem poslanstvom se ne more ponašati nihče. Sicer se tudi Marija ni ponašala, ker je bila zmeraj ponižna Gospodova služabnica. Ta ponižnost je njena zahvala Bogu za dar Božjega materinstva.

Če nas zavest o lastni smrti in trohnenju v grobu ne bo napravila ponižne pred Bogom, potem nas ne bo nič. Vera v popolno odvisnost od Boga nas dobesedno sili k ponižnosti. Ničesar namreč nimamo, česar bi od njega ne prejeli. Marija ni na to nikoli pozabila, mi pa večkrat pozabljamo.

Po Mariji k Jezusu

Praznik Marijinega vnebovzetja nam daje možnost, da temeljiteje premišljujemo o tem, kako dobro je živeti in umirati z materjo Marijo, ker nam to daje gotovost tudi za našo blaženo večnost. »Po Mariji k Jezusu« pomeni, da nas hoče imeti Jezus v nebesih zaradi ljubeče pozornosti matere Marije do vseh nas. Od nje se lahko učimo takšne ponižnosti, ki nas bo napravila vredne našega vnebovzetja.

Z nami naj hodi mati Marija do nebes.