Že ko sem se prvič resneje srečal z njegovo osebnostjo, je šlo v glavnem za lov na starostne, morda kdaj še kakšne druge rekorde. Ampak ravno iz tega izhaja drugo nelagodje ob njegovi smrti. Celo njegovo dobro stoletje mi govori, da je človekovih let, kot je nekje potožil starozavezni očak Jakob, malo, pa naj se številka na prvi pogled sliši še tako imenitno.

Seveda nelagodja ni olajšalo spraševanje, kakšne misli rojijo po glavi človeku, kot je bil pokojni velikan iz Trsta. Kako se sooča z zavestjo, da je konec v vsakem primeru nekje za bližnjim vogalom. Ne, človekov položaj se ni od psalmistove tožbe, da je tisoč let kakor en dan pred Bogom, nič spremenil.

V naših zemljepisnih širinah smo se v zadnjih letih precej odvadili misli na odvisnost od narave ali sil, ki nas presegajo. Občasne naravne nesreče niso mogle zares omajati samozadostnosti, ki jo moja generacija občuti, ko stopi v trgovino in najde založene police. Zavedanje, da je kruh in zelenjavo treba nekj...