Mirsad Begić. FOTO: Tatjana Splichal.


»Kot avtor spomenikov številnih slovenskih duhovnikov in škofov ter druge cerkvene opreme na prepoznaven in izviren način obeležuje in vrednoti krščanstvo na slovenskih tleh. S portreti in drugo cerkveno opremo je na trajen in izviren način izpostavil zgodovinsko vlogo Katoliške cerkve med Slovenci skozi čas ter poudaril delo številnih duhovnikov in škofov za napredek slovenskega naroda,« so zapisali slovenski škofje v utemeljitvi najvišjega priznanja Cerkve v Sloveniji, odličja sv. Cirila in Metoda, akademskemu kiparju Mirsadu Begiću.

Iz bosanskega Glamoča v London in Ljubljano

Mirsad Begić je kipar in risar bosansko-hercegovskega rodu, odraščal je v muslimanski družini v mestu Glamoč v jugozahodnem delu Bosne in Hercegovine. Osnovno šolo je končal v rojstnem kraju, srednjo umetniško gimnazijo pa v Sarajevu.

Z dvajsetimi leti se je preselil v Ljubljano in študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost; med študijem se je redno izpopolnjeval v Zagrebu, po diplomskem in podiplomskem študiju se je študijsko izpopolnjeval še na londonski Kraljevi akademiji za umetnost sveti Martin.

Pri stolnici aretiran sredi noči

Cerkev je Begićevo ustvarjalnost odkrila leta 1996, ko mu je ljubljanski stolni župnik Vinko Vegelj – na priporočilo tehničnega urednika Družine Toneta Seiferta in odgovornega urednika Francija Petriča – zaupal izdelavo stranskih bronastih vrat ljubljanske stolnice pred obiskom papeža Janeza Pavla II.

»Vrata za ljubljansko stolnico so bila zame življenjski izziv, že takrat sem bil prepričan, da neponovljiv. Izziv in Božji dar, kar je pravzaprav vsak projekt. Da lahko iz sebe stisnem, kar nosim v notranjosti, da lahko ta dar podarim naprej, ga razdelim z drugimi,« je pred leti povedal v intervjuju za Družino.


Pregovorno skromen, resnicoljuben in delaven Begić je do sebe neizprosen, povsem predan ustvarjanju. FOTO: Tatjana Splichal.

Spomni se, kako je, ko mu ustvarjalni »črv« tudi ponoči ni dal miru, ob 2. uri zjutraj hodil okoli stolnice in opazoval fasado, niše s svetniki: »Bilo je malo pred papeževim obiskom, časi so bili neprijazni katoliški veri in zdel sem se sumljiv do te mere, da me je neke noči policija aretirala. Ker pri sebi nisem imel dokumentov, stanujem namreč le nekaj sto metrov stran od Ciril-Metodovega trga, sem jih šele dopoldne uspel prepričati, da sem le umetnik iz Bosne, ki pripravlja nekaj velikega za papežev obisk.«

Iz krvi bruhne prek roke v bron

Že na ljubljanskih stolnih vratih je ustvaril šest portretov škofov, ki so vodili škofijo v 20. stoletju, v svetem letu usmiljenja je »portrete« upodobil še na t. i. svetoletnih vratih v novomeški stolnici in v baziliki na Brezjah, poleg tega je ustvaril še na desetine spomenikov in doprsnih kipov.

»Prihajam iz teološko izobražene družine, moj oče je bil hafiz, znal je celotno besedilo Korana na pamet. Islam, kot vemo, ne propagira figuralike, portretiranja, mene pa likovni kolegi predstavljajo za največjega poznavalca figuralike. Kaj ni to čudež?!«

Hvaležen je staršem, da ga niso silili v prakticiranje religije, saj je portret zanj največji izziv, pravi Begić: »Kako upodobiti neko življenje. Kako ujeti enkratnost osebe, da ne postane maska. Olupim sebe do kosti. Ko ustoličim askezo, sem kot menih. Lahko bi imel vse znanje, ampak če v ustvarjanju ne bi bil v duši čist, iskren do sebe, to ne bi bila moja umetnina.« Pregovorno skromen, resnicoljuben in delaven Begić je do sebe neizprosen, povsem predan ustvarjanju: »Ko v branju, pogovorih, meditacijah v mojem 'notranjem dnevniku' beležim karakter portretiranca, ta pride v kri in težko je razložiti, kako med ustvarjanjem nabrano gradivo iz notranjosti, iz krvi bruhne prek roke v bron. Navadno je to borba.«


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (19/2021).

Preberite še:
- Mirsad Begić: Prejemnik odličja sv. Cirila in Metoda
- Mirsad Begić: Povezuje z domiselnostjo in drznostjo