Mira Cencič je bila pedagoginja, učiteljica, profesorica, didaktičarka. Je avtorica petih pomembnih knjig: dveh o Tigru, o Črnih bratih, leta 2011 je izšla njena nadvse pomembna knjiga Primorska sredina v primežu bratomorne vojne, leta 2018 pa enako monumentalna Osnovna šola na slovenskem narodnem ozemlju.

Šolala se je v Zavodu šolskih sester v Tomaju

Doma je s Krasa, iz Tomaja. Oče je bil vinogradnik in sadjar, deloven, priden, kot pove. Mama je bila bolj izobražena, zahtevna, usmerjala je življenjsko pot petih otrok, se trudila, da bi prišli vsi do poklica.

Rodila se je 14. oktobra 1934, v času, ko so Italijani povsem obvladovali življenje primorskih Slovencev. Otroci so hodili v italijanski vrtec, kjer učiteljica ni znala nič slovensko, otroci pa ne italijansko. Po treh letih vrtca je šla v šolo. Takrat so imeli v Tomaju dve, državno deško in privatno samostansko. Tej drugi ni bilo treba plačevati, ker so šolske sestre poučevale v skladu s svojim poslanstvom vzgoje za Boga, domovino in družino. V letih 1941–1946 se je šolala v Zavodu šolskih sester v Tomaju in v prvih dveh razredih je imela pouk v italijanščini. Tako ni izkusila nasilja v italijanski državni šoli. 1941 je prišlo v Tomaj dosti šolskih sester iz Maribora, ker so jih tam pregnali Nemci. Te so v Tomaj prinesle nove šolske metode s celostnim poukom.

Mira Cencič leta 2008. FOTO: Ivo Žajdela

Bogata pedagoška kariera

Nižjo gimnazijo je v letih 1946–1949 obiskovala v Trstu, Postojni in Tomaju. V letih 1949–1953 se je šolala na učiteljišču v Ljubljani. Po maturi je poučevala v osnovni šoli v Gaberjah na Vipavskem (1953–1954). V letih 1954–1959 je študirala psihologijo in pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vmes je v šolskem letu 1956–1957 poučevala na osnovni šoli Vipavski Križ. Diplomirala je leta 1959. Po diplomi je v letih 1960–1965 na Gimnaziji Postojna poučevala psihologijo, filozofijo in logiko, na vajeniški šoli pa družbeno-moralno vzgojo. Leta 1961 je v Ljubljani opravila strokovni izpit za naziv profesor srednje šole. Med letoma 1963 in 1965 je na Učiteljišču v Kopru poučevala pedagogiko, psihologijo in metodiko. Od leta 1965 do 1972 je bila zaposlena na Zavodu za šolstvo SR Slovenije, v enoti Nova Gorica, ter opravljala naloge pedagoškega svetovalca za razredni pouk in predšolsko vzgojo.

Upokojila se je leta 1991, vendar je do leta 2012 še predavala

Leta 1969 je na FF UL diplomirala na prvi stopnji študija filozofije. V letih od 1972 do 1989 je bila višja predavateljica na Pedagoški akademiji v Ljubljani (PA). Do leta 1986 je na dislociranem oddelku v Novi Gorici predavala pedagogiko in psihologijo, nekaj semestrov tudi v Kopru na oddelku za razredni pouk. Po ukinitvi oddelka v Novi Gorici je od leta 1982 do 1989 predavala didaktiko in teorijo pedagoškega raziskovanja na Pedagoški akademiji. Leta 1983 je opravila magisterij iz pedagogike, leta 1988 pa je na univerzi na Reki (Hrvaška) doktorirala z disertacijo Vpliv družbenih razmer na vsebino realnega izobraževanja v slovenski ljudski šoli (1774–1941). Leta 1989 je postala docentka za didaktiko. Predavala je na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (PF UL) in v Kopru.

Upokojila se je leta 1991, vendar je do leta 2012 še predavala na PF UL in v Kopru, vmes pa tudi na Biotehnični fakulteti UL, Visoki zdravstveni šoli in v letih 2010–2012 zgodovino slovenskega šolstva na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem (UP PEF).

Mira Cencič v Šempetru pri Gorici, kjer živi, leta 2015. FOTO: Demokracija

Njena bibliografija je zelo bogata

Njena bibliografija je zelo bogata, najprej s področja pedagogike: Učni testi za sprotno preverjanje SND v prvem razredu osnovne šole (Nova Gorica, 1977), Moje delo je učenje. Delovni zvezek za spoznavanje narave in družbe v 2. razredu osnovne šole (Ljubljana, 1978), Učenje je moje veselje. Delovni zvezek za spoznavanje narave in družbe za 3. razred osnovne šole (Maribor, 1980) Spoznavanje narave in družbe. Za 3. razred osnovne šole. Priročnik za učitelje (Ljubljana, 1982), Dinamika vzgojnega dela v šoli (Ljubljana, 1986).

Posvetila se je zamolčani povojni zgodovini Primorske

Po upokojitvi se je posvetila raziskovanju in publiciranju o zamolčani povojni zgodovini Primorske. Izdala je šest nadvse dragocenih knjig: TIGR. Slovenci pod Italijo in TIGR na okopih v boju za narodni obstoj. Kras in Vipavska dolina (Ljubljana, 1997), Moč domoljubja /tigrovec Anton Rutar, njegov čas in njegovo narodnoobrambno delovanje/ (Koper, 2002), Tomaj, Krasa raj (Šempeter pri Gorici, 2004), Beneška Slovenija in njeni Čedermaci (Škofije, 2008), Primorska sredina v primežu bratomorne vojne (Ljubljana, 2011) in Osnovna šola na slovenskem narodnem ozemlju (Koper, 2018).

Mira Cencič s knjigo Primorska sredina v primežu bratomorne vojne. FOTO: Ivo Žajdela

Tigr in tajna krščanska socialna organizacija

Naj ob tej priložnosti izpostavim zadnji dve knjigi. O knjigi Primorska sredina v primežu bratomorne vojne (Ljubljana, 2011), ki je sad dolgoletnega zbiranja literature, dokumentov in pričevanj, je 30. septembra 2024 na srečanju ob njeni 90-letnici v knjigarni Celjske Mohorjeve v Ljubljani povedala naslednje. Začela je s tem, da sta na Primorskem obstajali dve slovenski organizaciji, Tigr in tajna krščanska socialna organizacija. Tigru so uničili vodstvo in med vojno se je utapljal v komunistično OF. Tajna krščanska organizacija, ki je nastala okrog leta 1930 iz desnega krila društva Edinost in zbora svečenikov sv. Pavla, to je društva primorskih duhovnikov, ki so imeli narodno obrambno vlogo že iz avstrijskih časov, ni bila odkrita in je ohranila del vodstva, predvsem tisti del iz vrst duhovnikov. Delovali so tudi med vojno. Ne Italijani ne Nemci je niso odkrili. Sta ji pa uspešno sledili komunistična Vos in Udba. Zato obstaja veliko gradiva o njej v državnem arhivu.

Potem pa so začeli na Primorsko prihajati komunisti iz Jugoslavije

Pri pisanju si je pomagala tudi s kronikami tistih vodilnih duhovnikov, ki so bili pri vrhu tega gibanja. Začeli so z vzpodbudami za odpor takoj po napadu na Jugoslavijo, naslonili so se na SLS in begunsko vlado v Londonu, vendar ni bilo odziva. Izdali so nekaj plakatov. Potem pa so začeli na Primorsko prihajati komunisti iz Jugoslavije in ustanavljati partizansko gibanje. Seveda so Primorci naravnost leteli v naročje OF, pripravljeni so bili na odpor. Duhovniki so bili v hudi stiski, kaj narediti v takšnih razmerah. Niso mogli zapustiti svojega ljudstva, tvegati ločitve ljudstva od Cerkve. Dobili so navodila od Virgila Ščeka, da ostanejo na strani ljudstva. Postavili so se na sredino, bili odločno proti okupatorju, vendar tudi proti komunizmu. Tako so bili nevarni vsem, predvsem pa komunistom. Namreč, Primorci niso šli v gozd zaradi komunizma, ampak v boj proti fašizmu oziroma okupatorju, da se pridružijo ostalemu slovenskemu narodu. Duhovniki so to vedeli, saj so jih oni narodno vzgajali. Imeli so se za sokrive, da so zdaj glavni borci pri partizanih. Komunisti pa so vedeli, da ko se vračajo laični voditelji iz italijanskih zaporov, da je zelo nevarno, da pride do prevala, to je do upora brez komunistov. Zato so bili vosovski atentatorji na Primorskem vedno nevidni. Še danes odkrivajo, kdo je koga ubil.

Ko so prišli partizani v Gorico in Trst ...

Hkrati so /sredinci/ preprečevali organiziranje oboroženih enot proti partizanom. Rekli so, da so to naši fantje, ki se borijo za domovino, ne pa za to, za kar so jih komunisti izkoristili. Najprej so krščansko socialno organizacijo hoteli pridobiti eni in drugi, kritizirali so jih, da so zavezniki okupatorjev ali komunistov. Ko so bili zelo razočarani ob sporazumu Tito-Šubašić, ko so zavezniki priznali edino Titovo vojsko kot osvobodilno, so ostali na sredini. Po vojni so jih oboji zapustili. Ko so prišli partizani v Gorico in Trst, so izvajali pri njih, predvsem pri laičnih voditeljih, hišne preiskave, jih ugrabljali, zapirali, zasliševali in mučili. Duhovniki so dobivali kritiko s strani Cerkve, češ da se niso dovolj odločno postavili proti komunistom. Dva je Cerkev celo laicizirala, Virgila Ščeka in Ivana Juvančiča, ki je bil učitelj v bogoslovju v Gorici.

Ob tem je dodala, da množica ne pomeni vedno zmage. Podtalno, prikrito delovanje je lahko močnejše.

Osnovna šola na slovenskem narodnem ozemlju

Zadnja knjiga, ki jo je Mira Cencič izdala, je monumentalno delo Osnovna šola na slovenskem narodnem ozemlju (528 strani, Založba Univerze na Primorskem, Koper, 2018). Široka in zahtevna interdisciplinarna problematika razvoja osnovnega šolstva na slovenskem je bila doslej pomanjkljivo obdelana v strokovni in znanstveni literaturi, zato je njeno delo Osnovna šola na slovenskem narodnem ozemlju več kot potrebna knjiga s področja šolske zgodovine. Raziskovalka je v svoj opus zajela razvoj osnovnih oblik, ki strukturirajo vzgojno-izobraževalni sistem v neposredni povezavi z družbenim kontekstom. S svojimi bogatimi izkušnjami in strokovnostjo je izoblikovala znanstveno monografijo, ki je hkrati tudi študijski pripomoček za študente družboslovnih študijskih smeri.

Vsebina je urejena kronološko v štirih osnovnih poglavjih

»Pobuda za preučevanje zgodovine osnovnega šolstva izhaja iz mojega osebnega zanimanja,« je v uvodu zapisala Cencičeva. »Pogrešala sem monografijo, ki bi predstavljala razvojno pot slovenske šole na celotnem slovenskem ozemlju. Potrebno pa je pogledati nazaj, da bi videli naprej in poznali delo naših prednikov, ki so orali ledino na področju šolstva in uspešno gradili našo slovensko šolo. V delu je predstavljena dinamika razvoja osnovnega šolstva od prvih začetkov do današnjega časa.«

Vsebina je urejena progresivno kronološko v štirih osnovnih poglavjih, ki obravnavajo naslednja štiri obdobja: srednjeveško šolstvo, avstrijsko šolstvo, šolstvo v Kraljevini Jugoslaviji in socialistični Jugoslaviji. Poglavja torej predstavljajo časovna obdobja držav, ki so urejale šolstvo na našem centralnem narodnostnem ozemlju. Med ta dolga obdobja se vrivajo kratkotrajna, prehodna, a pomembna za spremembe v šolstvu: protestantizem, Ilirske province, šolstvo v vojnem času. V okviru teh časovnih obdobji je predstavljeno šolstvo tudi v deželah, kjer je potekal razvoj drugače, to so naše obrobne pokrajine, ki so se krajši ali daljši čas razvijale pod vplivom drugačnih kultur: Prekmurje, Be­neška Slovenija, Kanalska dolina, Koroška pa tudi Trst in Gorica.

Hiter pregled obdobja pa tu­di vertikalni pregled določenega problema

V vsakem poglavju se nahajajo povzetki, ki dajejo preglednost, omogoča­jo dojemanje bistva in zakonitosti. Obdobja so različno dolga: trajajo nekaj sto let, nekaj desetletji ali nekaj let. V časovnih obdobjih je vsebina tematsko razčlenjena. Opisani so razmere v državi, narodnostne posebnosti Slovencev, zakonodaja, ki je urejala šolstvo, posebne domače kulturne razmere, silnice, ki so spodbujale ali zavirale tok ra­zvoja in dajale posebne značilnosti šolstvu, dejavniki pouka, razvitost šolstva, organizacija, vsebina, metode in sistemi, učitelji in njihova društva, učbeniki, učni pripomočki, značilnosti nekaterih predmetov, pomembne osebnosti in njihova dela.

Pregledna razčlenjenost vsebine omogoča hiter pregled obdobja pa tu­di vertikalni pregled določenega problema: zakonodaje, vsebine, organizacije pouka, učiteljske izobrazbe in podobno.

Mladi rod se usposablja za življenje v bogatejši pluralni družbi

»Splošen šolski razvoj ni premočrten, ampak niha, nazaduje in napredu­je. Vsako predhodno obdobje je podlaga ali pa pusti le pozitivne ali negativ­ne sledi naslednjemu obdobju,« je ugotovila avtorica. Zato je Andrej Vovko v svojem prispevku v delu Temna stran meseca upravičeno zapisal naslednje: »Ko se s popotnico tega bežnega in nepopolnega sprehoda po šolski temni strani meseca oziramo po prvih letih samostojne in mednarodno priznane slovenske države, lahko ugotovimo, da bo mračna dediščina očitno še dolgo delovala, in kako težko bo ob vseh čereh in bur­jah tranzicije postopno prebijanje iz duhovnega opustošenja, ki ga je našemu šol­stvu pustilo za seboj ideološko enoumje.«

Na pogorišču zavesti jugoslovanskega socialističnega patriotizma in proletarskega internacionalizma se mladi rod v svoji lastni državi usposablja »za solidarnost ljudi in držav, za življenje v bogatejši pluralni družbi«, kateri koli.

Mira Cencič, Osnovna šola na slovenskem narodnem ozemlju, 2018 – kazalo

Resnico moramo posvojiti

Naj se na koncu vrnem k pogovoru z njo 30. septembra 2024 v knjigarni Celjske Mohorjeve v Ljubljani. Glede resnice, o tem, kaj se je dogajalo v naši polpretekli zgodovini, je dejala, da bo glede tega pot še dolga. Kajti takrat, ko bi morali z resnico na dan, je preteklo že petdeset let. Prišle so nove generacije, ki so vzgojene po novem. Sredstva obveščanja in šolstvo delujejo v eni smeri in to prevladuje. Prevladuje tudi kavarniški način, kjer se utrjujejo določena prepričanja. Prav gotovo treba poudariti, da bi morala biti zgodovina poštena zgodovina, povedati je treba, kar je res, in kar ni res. Tudi znanstveniki so nedovzetni za povsem dokazljiva dejstva, kot jih najdemo v arhivih. Ni lažjega načina, kot da dejstva zamolčijo. Potem vedno znova ponavljajo tisto, kar določenim vladajočim odgovarja. Generacija je vedno rezultat časa, v katerem živi. Mlad človek je vedno pod nekim vplivom. Zato bo potrebno še veliko časa, da bodo ljudje sprejeli zgodovino takšno, kot je bila. Problem je tudi čustvena vzgoja, saj so nove generacije čustveno mlačne, tope, tako v osebnem, kot v družbenem življenju. Ni sočutja, sposobnosti empatije. To je treba vse vzgajati, nič ne nastane samo po sebi. Da sprejmemo neko resnico, jo moramo posvojiti. Stare miselne vzorce moramo primerjati z novimi, in če je treba, jih spreminjati. Večini je to težko narediti. Zato bo, je prepričana, pot še dolga. Ampak, moramo povedati tako, kot je bilo.

Mira Cencič in Renato Podbersič v Kanalu ob Soči 7. novembra 2014; spominska plošča za ubitega Antona Piska. FOTO: Ivo Žajdela

Lahko je veliko delala, ker je imela na svoji strani družino

O današnjem času je povedala, da je pomembno biti kritičen in pošten do enega in drugega, treba je sprejeti dejstva, o njih premišljevati, koliko resnice ali laži je kje. Pomembno je spoznati eno in drugo, pomembna je širina pogleda. Težava je, če smo preveč »prilepljeni« na neko svoje stališče, in nismo pripravljeni spreminjati miselnih vzorcev. Tudi, ko dobivamo informacije, jih marsikdo odklanja, jih ne sprejme in jih ne vgradi v svoje nazore in pojmovanja. Gre za način razvijanja mišljenja.

Povedala je tudi, da je lahko veliko delala, ker je imela družino na svoji strani, pomagal ji je mož, kot tudi hčerke.

Mira Cencič na posvetu o po vojni »izginulem« šolniku Ernestu Jazbecu v Gorici 25. oktobra 2019. FOTO: Ivo Žajdela

Zgodovinar dr. Renato Podbersič ml. o Miroslavi Cencič

Dr. Miroslava Cencič je za rodne kraje veliko naredila. Najprej kot dolgoletna profesorica pri vzgoji pedagoškega kadra, po upokojitvi pa se je zavzeto posvetila raziskovanju manj znanih poglavij iz primorske zgodovine. Velja izpostaviti njeno neumorno delovanje pri vračanju organizacije TIGR iz pozabe, prav tako velja izpostaviti njeno raziskovanje tajne krščansko-socialne organizacije na Primorskem med obema svetovnima vojnama, kjer so imeli pomembno vlogo predvsem primorski duhovniki. Sad njenega dela so številne monografije, ki so pomemben kamenček v mozaiku poznavanja primorske preteklosti.

Renato Podbersič, Dr. Miroslava Cencič, Zvon, št. 5, 2024Zlata Krašovec, Mira Cencič, Politika in ideologija nas delita, TIGR, Reporter, 6. 2. 2012Božo Rustja, Raziskovalka primorske zgodovine dr. Mira Cencič, Ognjišče, 1. 7. 2015

Metod Berlec, Cilj Komunistične partije Slovenije je bilo uničiti vodstvo Tigra, Mira Cencič, Demokracija, 1. 10. 2015Mira Cencič, Tigrovec Anton Rutar in moč domoljubja, Novi glas, 24. 4. 2003

Mira Cencič, Zavestno za ohranitev samobitnosti slovenskega naroda pod fašizmom, Tigr, Bernard Jazbec, Novi glas, 29. 7. 2004Mira Cencič, V spomin na Draga Bajca, Novi glas, 16. 12. 2004

Mira Cencič, Ofenziva Brez delitve plena in nizkih ambicij, Delo, 11. 6. 2005Mira Cencič, Še nekaj o Utripu, Jože Možina, Družina, 6. 2. 2022

Mira Cencič, Totalitarizma z roko v roki, komunizem, fašizem, Slovenski čas, št. 149, 5. 9. 2022Mira Cencič, Sporazum z Nemci, Slovenski čas, št. 152, 4. 12. 2022

Nadaljevanje v: Miroslava Cencič, Beneška Slovenija, čedermac [2]

1/9