Na Primorskem komunistično vodstvo OF ni sodelovalo le z italijanskimi komunisti, temveč tudi z italijansko vojsko in italijansko fašistično upravo.

O sodelovanju vodstva OF in članov krajevnih odborov OF z Italijani pred razsulom fašistične Italije vemo zelo malo. Po vaseh so se šušljale zgodbe in sumničenja, a so nepreverjena. Težko bo ugotoviti resnico. Žal, pričevalci so v večini pokojni. Arhivi županstev – municipijev in karabinjerjev so bili uničeni. Po navodilih od zgoraj so vodilni funkcionarji krajevnih odborov OF hiteli uničevat uradne listine in iz hude vneme so ponekod pogoreli tudi katastri, matične knjige in šolske kronike. Zakaj to nerazumno dejanje, ne vemo, lahko pa ugibamo: morda zato, da se zabrišejo sledi za umazanimi zakulisnimi posli.

Sum na medsebojno zaupanje predstavnikov dveh totalitarizmov /fašizma in komunizma/ je vzbujalo tudi dejstvo, da so se nekateri domači črnosrajčniki hitro povzpeli med vodilne v odborih OF /vse, kar se je poimenovalo s terminom Osvobodilna fronta, s kratico OF, so povsem obvladovali komunisti, saj so to terminologijo uporabili za to, da so se skrili pred javnostjo, z razmeroma všečnim nevtralnim imenom in ne direktno, s politično besedo komunisti, op. Ivo Žajdela/ in partizanskih četah ter z že uporabljenimi metodami ustrahovali prebivalstvo.

Gorica, italijanski nacionalistični spomenik v parku, postavljen leta 1929, leta 1944 so ga razstrelili domobranci v povračilni akciji. FOTO: Ivo Žajdela

Sodelovanje komunistov (partizanov) z okupatorjem (Italijani)

Ob umiku italijanske vojske in civilne uprave iz slovenskih predelov Primorske pa se je začelo bolj vidno povezovanje. V strogi tajnosti so se začeli poskusi uresničevanja Kardeljeve drzne in utopične zamisli, da bi slovenski komunisti spodbudili revolucionarno gibanje tudi na italijanskem ozemlju. Predstavniki nove ljudske oblasti so želeli doseči dogovore z voditelji razsute italijanske vojske. Joža Vilfan in Dušan Pirjevec sta se 9. septembra 1943 pogovarjala v Gorici z italijanskim vojaškim poveljstvom o skupnem boju proti Nemcem, vendar se je italijansko poveljstvo dogovoru izmikalo.

Istega dne, to je 9. septembra 1943, je Pokrajinski komite KPS za Primorsko dal okrožnim komitejem KPS poleg navodil za organizacijo Narodne zaščite in prevzem oblasti v svojih krajih tudi navodilo za odnos do italijanskega vojaštva. To dobesedno določa: »Proti italijanski vojski je treba do nadaljnjega ustaviti vse sovražnosti, ker bi to bilo samo Nemcem v korist. Italijanskemu vojaštvu je treba ponuditi na izbiro dve možnosti: da se borijo proti Nemcem ob naši strani in pod našo komando, ali da oddajo orožje in odidejo domov. V tem drugem primeru jim izstavite slovenske propustnice v imenu odborov OF, v katerih potrjujete, da so orožje prostovoljno dali in jim je dovoljen svoboden odhod domov.« (Vir: AS 1638 1 (532), KP KPS za Primorsko, Okrožnemu komiteju KPS, 9. 9. 1943.)

To ni veljalo le za okupatorjeve vojake, temveč tudi njihove generale in celoten vojaški štab. Italijanska vojska se je s Primorskega hitro umaknila. Še cel mesec pa so se umikali od drugod ne le vojaki, temveč tudi krvniki. Šli so mimo naših krajev ob pomoči vodstva OF ter prebivalstva, ki jim je dajalo hrano in civilno obleko, ki jih je varovalo pred aretacijo nemških okupatorjev.

Edvard Kardelj: o Trstu odločajo Italijani

Z razvojem narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem so na pobudo vodstva vključevali italijanske predstavnike v odbore narodne osvoboditve. Že na začetku graditve ljudske oblasti so bili italijanski predstavniki člani najvišjih organov OF. Povabljeni so bili na pokrajinsko konferenco OF za Primorsko, ki je bila 14. februarja 1944 na Lokah pri Kromberku. Dva Italijana sta bila delegata tudi na pokrajinski skupščini za Slovensko Primorje, ki je bila na Laznah v Trnovskem gozdu 15. septembra 1944. Ustanovitev Pokrajinskega narodno osvobodilnega odbora za Primorsko (PNOO za Primorsko), ki je zaživel 28. avgusta 1944, je spodbudil strah zaradi možnosti izkrcanja britanskih vojaških enot na Jadran.

Tudi Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo (NOS za PS), ustanovljen 11. septembra 1943 na Vogrskem, je imel med 21 člani dva pripadnika italijanske narodnosti. (Vir: Beltram, Vogrsko, str. 113–114.) Član tega sveta je postal sekretar KPI za Julijsko krajino, kakor so velevala navodila, ki jih je že 31. decembra 1942 dal Edvard Kardelj: treba je vzpostaviti Narodni svet za Primorje kot najvišjega predstavnika ljudske oblasti, v katerem morajo biti tudi predstavniki Italijanov, predvsem pa Komunistične partije Italije, vprašanje Trsta pa se postavlja kot vprašanje samoodločbe italijanskega naroda. (Vir: Babič, Primorska ni klonila, str. 205.)

Vojaško sodelovanje z Italijani

Potem ko so italijanski vojaki oddali orožje, so se posamezniki, nekateri oddelki pa tudi nekateri tržiški (Monfalcone) delavci prostovoljno vključili v slovenske partizanske enote. Večja skupina je bila v prvi polovici septembra udeležena v bitkah goriške fronte. V teh bojih je bilo ubitih veliko tržiških delavcev.

Prav kmalu so se začela nesoglasja med slovenskimi partizanskimi enotami in vodstvom italijanskega gibanja. Branko Babič, ki je z njimi sodeloval, je napisal, da so italijanski predstavniki na srečanju voditeljev obeh odporniških organizaciji 12. novembra 1943 v Brdih odrekali slovenskim partizanom pravico delovanja na tem ozemlju in zahtevali, da sami svobodno uporabljajo naše kraje za zadrževanje svojih enot in vodenje operacij. Partizanska stran pa je zagovarjala pravico, da se slovensko Primorje vrne k združeni Sloveniji in da se italijanske enote, ko pridejo na slovensko ozemlje, podredijo poveljstvu narodnoosvobodilne vojske Slovenije. (Vir: Babič, Primorska ni klonila, str. 148–149.)

Italijanski partizani in enote Decima Mas na Angelski gori

Med slovenskimi in italijanskimi partizani je prihajalo tudi do incidentov. Slovenski so iz Beneške Slovenije izganjali italijanske partizane, češ da je to slovensko območje. (Vir: Babič, Primorska ni klonila, str. 150.) Spori in nesoglasja so segali do samega vrha KPJ in KPI. Na skupni konferenci KPI in CK KPS, ki je bila od 2. do 4. aprila 1944, je bil sprejet sklep, da slovenske formacije NOV podpirajo italijanske enote. Takrat se je na ozemlju slovenskega Primorja ustanovila brigada Garibaldi Trieste. Eden od njenih bataljonov je bil razdeljen na oddelke, ki so v bližini italijanskih centrov sodelovali s sosednjimi slovenskimi partizanskimi oddelki. (Vir: Babič, Primorska ni klonila, str. 180–181.)

Narodno zavedne Primorce, ki so trpeli po taboriščih že zaradi prepevanja slovenskih pesmi, je vznemirjalo, da so italijanski vojaki po gostilnah prepevali italijanske pesmi, lomastili po naši zemlji in da so jih lačni ljudje redili. Nemške enote so napadali iz zasede, zaradi tega so gorele slovenske vasi. Zgodilo se je celo, da so po napadu italijanskih partizanov italijanske fašistične enote Decima Mas požigale in morile po Angelski gori.

Vloga primorskih duhovnikov

Narodnoosvobodilno gibanje se je vidno množično uveljavljalo, šele ko je Italija položila orožje. Primorci so bili nasprotniki Italijanov zaradi večstoletnih bridkih sosedskih odnosov. Zatiranje narodnosti pod fašizmom je spodbudilo odpor pod vodstvom narodnoobrambnih organizaciji TIGR in TKSO (Tajna krščansko socialna organizacija), ki so jima Primorci v večini s srcem pripadali. V TKSO so v vodstvu prevladovali duhovniki, prikriti s tem, da so bili hkrati v vodstvu Zbora svečenikov svetega Pavla. Vloga primorskih duhovnikov je bila posebna. Povezani so bili s svojim ljudstvom, z njim čutili in si ves čas pod fašizmom ter kasneje prizadevali za uveljavljanje narodnih in človekovih pravic.

Tigrovska organizacija je izgubila vodstvo in bila zelo oslabljena. Ostali pa so še tigrovci in Primorci s tigrovsko dušo ter del tigrovskega vodstva na Bližnjem vzhodu.

Obnavljal se je Narodni svet, ki naj bi zastopal Primorce. V prvih mesecih leta 1944 so se iz zaporov vračali voditelji političnih in narodnoobrambnih gibanj, ki so jim Primorci zaupali. Vse to je bilo po mnenju komunistov treba nadzirati in zatreti.

Posebne razmere na Primorskem

»Komunistična partija v OF je imela le malo somišljenikov, kajti KPI po izključno slovenskih predelih skorajda ni bilo. Le nekaj malega v narodno mešanih mestih. Vendar tudi tu je bila organizacija šibka.« (Vir: Rejec, Partija in tigrovci, str. 101.)

Komunisti slovenske narodnosti so bili zlasti na podeželju najprej Slovenci in potem komunisti. Do njih so bili nezaupljivi italijanski komunisti, vodstvo KPS in tisti Primorci, ki so se navzeli boljševiške ideologije.

Te razmere pa niso bile ugodne za dosego skritega cilja KPS in Kardeljeve zamisli. Potrebna sta bila močna organizacija KP in povezovanje s KPI. Vodilni komunisti so propagirali, da je »boj za našo narodno svobodo mnogo močnejši, če si naš narod v tem boju poišče opore pri tistih naprednih silah med Italijani, ki so odločne nasprotnice narodnega zatiranja nasploh«. (Vir: Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. 439–440; Godeša, Primorska sredina, str. 72.) To pa ni bilo lahko. Organizatorji skupne revolucionarne akcije niso imeli težav le z italijanskimi kolegi in italijanskimi prebivalci, ampak tudi s Slovenci.

Prav zaradi teh posebnih razmer in neprestane ogroženosti, »da pride do prevala«, kar pomeni osvobodilnega upora brez komunistov, je bilo revolucionarno delovanje nekoliko milejše kot v Ljubljanski pokrajini.

Gorica, italijanski nacionalistični spomenik. FOTO: Ivo Žajdela

OF prodala Gorico in Trst italijanskim komunistom

Primorci niso mogli verjeti, da bi se okupatorji in tlačitelji spremenili v zaveznike ter sobojevnike »naših fantov«. Vedeli so, da Italijani ne bodo prelivali krvi za nas niti se ne bodo borili za osvoboditev Primorske, zlasti ne da bi Italija izgubila Trst.

Vsem slovenskim političnim skupinam je bilo do tega, da bi bila Gorica in Trst naša. Vsi so videli, da je pogajanje z Italijani zgrešeno, saj jim nihče ni zaupal, niti tisti ne, ki so jim pravili, da so kolaboranti in narodni izdajalci. Pomisleke so izkazovali partizani, narodno zavedni Slovenci, sredinci in protikomunistični tabor.

Velik odpor do povezav z Italijani je bil v Trstu. Politični aktivist KPS je poročal o mnenju nekaterih, da je sodelovanje z Italijani kardinalna napaka, ker niso prej vprašali za mnenje Primorcev; ker so pustili vrata odprta glede mešanih mest in ker imajo Italijani brigado Trieste. (Vir: AS 1487, CK KPS, a. š. 19, a. e. 1840, Simon Vran (Anton Vratuša), Pismo Lidiji Šentjurc, 10. 8. 1944.) V samem Oblastnem odboru OF za Goriško so izrazili prepričanje, da bi OF pridobila mnogo več privržencev, ako bi se ljudje ne bali, da je OF prodala Gorico in Trst italijanskim komunistom. »Ljudje se sprašujejo, zakaj bi podpirali OF in žrtvovali toliko naših najboljših sinov.« (vir: AS 1701, 615, III, OOOF za Goriško, POOF za SP, 17. 5. 1944.) Nezaupljivi so bili tudi v partizanskih enotah. (vir: AS 1638 7 (537 I 1), Dopisi PK VOS Slovensko Primorje, 6. 11. 1943 – 29. 12. 1943.)

Nasprotovanje sodelovanju z Italijani

Nasprotovanje sodelovanju z Italijani so tržaški intelektualci izrazili odkrito v spomenici, ki so jo sestavili Lavo Čermelj, Josip Ferfolja, Angelo Kukanja in Frane Tončič. Vodstvu OF so očitali, da so na odgovornih mestih tudi bivši fašisti, ki sta jim slovenstvo in osvobodilni boj tuja. Zaradi tega je okupator v marsikaterem primeru z aretacijo vodilnih članov razbil organizacijo. Opozarjali so, da je na Primorskem položaj povsem drugačen, da se tu bije boj za golo življenje naroda. Poudarjali so, da je glavna sila, ki je gnala naše množice v splošno krvavo vstajo proti italijanskemu in kasneje nemškemu okupatorju, želja, da si pridobi nacionalno svobodo ter brezpogojno priključitev slovenskega in hrvaškega Primorja k prenovljeni in povečani Jugoslaviji, ki bo omogočila našemu narodu, da bo na svoji zemlji ekonomski in politični gospodar. Gospodar Primorja pa bo tisti, ki bo gospodar Trsta. Na žalost imajo naše široke množice vtis, da se OF povezuje z italijanskim protifašističnim gibanjem. Primorcem pa je jasno, da nobena italijanska skupina, niti protifašistična, ne bi pristala na jugoslovansko rešitev tržaškega vprašanja, zato je za vsakega našega borca mučno, ko vidi v svojih vrstah italijanske oddelke, ki se borijo za stvar, ki ni njihova. Še bolj hudo mu je, če se mora boriti pod poveljstvom Italijanov, ki so ga včeraj kot fašisti preganjali, ker si je upal slovensko ali hrvaško misliti in govoriti. (Vir: AS 1734 3 (541 IV 3), Spomenica tržaških inteligentov in AS 1931, a. š. 951, 2150 / ZA, enota 966.)

Premagani narod, ki se zaradi svojih koristi prilizuje

Povezovanje primorskih partizanskih enot z italijanskimi vojaškimi enotami je bilo za Tajno krščansko socialno organizacijo (sredino) nerazumljivo in veliko razočaranje. (Vir: Novak, Črniška kronika, str. 139.) Vodja sredincev Engelbert Besednjak je napisal: »Zastonj ne bodo prelivali kri za Slovence. Katero koli plačilo Italijanom bo šlo na škodo našega naroda, najmanj, kar bi mogli zahtevati, je Trst.« (Vir: Tavčar, Korespondenca Virgila Ščeka, str. 95, Pismo Besednjaka Ščeku, silvestrovo 1944.)

Plavogardisti /projugoslovansko liberalno usmerjena struja, op. I. Ž./, to so privrženci četniškega gibanja, so kritizirali OF na razobešenem plakatu Primorski Slovenci. Na njem so poudarili, da so Italijani premagani narod, ki se zaradi svojih koristi prilizuje. »Naši komunisti so jim šli na limanice, da skupaj z italijanskimi antifašisti rešujejo to ozemlje za Italijo, da pomagajo Lahom /ponižujoči naziv za Italijane, op. avt./, da se bodo na naših tleh z našo pomočjo izmuznili pred zavezniško kaznijo, skriti ravno za naše krvave hrbte /.../ in nas z našim lastnim sodelovanjem opeharili za našo zmago, za našo svobodo.« (Vir: AS 1487, CK KPS, AŠ 19, a. e. 1840, Simon Vran (Vratuša), Pismo Lidiji Šentjurc, 10. 8. 1944.)

Poveljnika domobrancev v Kobaridu: Lah je Lah!

Dr. Ivan Martelanc, odposlanec Slovenske ljudske stranke, je izjavil, da je na Primorskem najvažnejše odkriti zveze med legalno italijansko fašistično vojsko ter partizanskimi laškimi odredi. (Vir: AS 1487, a. š. 6, 001638, VOS, CK KPS, poročilo, 18. avgust 1944.)

Zanimivo je tudi pismo poveljnika domobrancev v Kobaridu, ki svetuje partizanom, naj izčistijo vse Lahe (zaničljiv izraz za Italijane), ki jih imajo pri sebi, v najkrajšem času. »Sram me je tudi, da moram prejemati partizansko pismo od Laha. Lah je Lah! Moja smer je Velika Jugoslavija, a brez Lahov in Avstrijcev.« (AS 1734 3, 54, IV, 3.)

Če so domobranci izdajalci ... smo tudi mi, ker ...

Na mitingu v Velikih Žabljah so se ljudje javno potožili, da je italijanski partizan trdil, da bodo tu Lahi ostali. Dr. Joža Vilfan je odločno povedal, da bodo po koncu operacij odposlali vse Lahe iz dežele. Sledilo je gromko ploskanje. (Rudolf Klinec, Dnevniški zapisi 1943–1945, 16. 8. 1944, Gorica, 2010.)

Zlasti tam, kjer so se pomikale italijanske enote, je bilo glasno slišati: »Mi ne maramo tu Italijanov! Če so domobranci izdajalci, ker sodelujejo z Nemci, smo tudi mi, ker se družimo z Lahi, ki so nas 25 let tlačili!« (Rudolf Klinec, Dnevniški zapisi 1943–1945, 6. 6. 1944.)

Sredi septembra 1944 je bil v Sv. Križu »protestni shod; zahtevali so slovenski Trst in Gorico ter odpravo vseh laških partizanov. Tako resolucijo so poslali tudi na višjo oblast«. (Rudolf Klinec, Dnevniški zapisi 1943–1945, 17. 9. 1944.) Spomini na zlo pod fašizmom so bili še živi in boleči.

Ko je komunistična OF dušila primorsko domoljubje

Kljub nezadovoljstvu in protestom se v odnosih z Italijani ni nič spremenilo. Nasprotno. Koordinacijski komite za zveze z Italijani je 30. maja 1944 določil nalogo, da je treba »v našem tisku popularizirati osvobodilno gibanje italijanskega naroda in obojestransko pobijati šovinizem na vseh poljih in z vsemi sredstvi«. (Vir: AS 1487, a. š. 30, a. e. 3442, Poročilo okrajnega komiteja za Trst, Oblastnemu komiteju za slovensko Primorje, 1. 6. 1944.) Z drugimi besedami povedano, dušiti primorsko domoljubje, ki je na račun trpljenja in žrtev ohranjalo jezik in kulturo, obvarovalo slovensko zemljo na skrajnem zahodnem robu ter ga pahnilo v gozd v trpljenje in smrt, da bi kot narod preživeli.

Spremenila se je le komunistična taktika in propaganda

Protestnemu vzdušju Primorcev so sledili ukrepi in navodila, da bi Primorce umirili. Spremenila se je le taktika in propaganda je dobila bolj domoljuben naboj. Odgovorni so opozorili na potrebo po večji količini propagandnega gradiva, nekoliko bolj nacionalno usmerjenega, da bi se s tem pridobili vsi sloji ljudstva, strnjeni v OF proti Italijanom. (Vir: AS 1638 7 (537 I 1). PK VOS za Primorsko, PK KPS za PS, 10. 2. 1944.) Forsirati je treba manifestativno odločanje Primorcev za Slovenijo in Jugoslavijo, zato slovesno proslaviti 6. september – obletnico bazoviških žrtev, 8. september – kapitulacijo Italije, 16. september – priključitev Primorske k Sloveniji. Iz teh obletnic je treba narediti kampanjo z manifestativnimi mitingi, kresovi, izdati je treba brošuro ob obletnici Bazovice, angažirati Bevka, proslaviti ime Bazoviške brigade. (Vir: AS 1487, 19, a. e. 1 846, Miha Marinko, Pismo CK KPS, 31. 8. 1944.)

Komunistična ropaganda je učinkovala

Kako se je metal pesek v oči, kaže konkreten primer. Nekje pri Šmarjah na Vipavskem so v prvem tednu septembra 1944 organizirali miting za proslavo ob obletnici bazoviških žrtev. Častni gostji sta bili tudi sestri dveh primorskih domoljubov, Ferda Bidovca in Janka Premrla - Vojka. Govornik Joža Vilfan je poudarjal herojstvo tigrovcev in Bidovčeva sestra je oddala bazoviški brigadi prapor, ki ga je blagoslovil šmarski župnik Anton Bajt. Uradni govornik je prvič slovesno postavil zahtevo po Trstu in Gorici, ki naj bosta priključena Jugoslaviji. Ljudstvo je kričalo od navdušenja. »S tem dejanjem se je OF navidezno močno oddaljila od komunističnega internacionalizma in se postavila na narodno osnovo. Zato bo na Primorskem spet mnogo pridobila,« je zapisal v dnevnik žabeljski kronist (vir: Rudolf Klinec, Dnevniški zapisi 1943–1945, 6. 9. 1944).

Propaganda je bila učinkovita. Na glas so ljudje ponavljali, kar so slišali, kritična mnenja pa je utišal strah.

Medtem ko so Italijani v Gorici postavljali nacionalistične spomenike, so komunisti v Novi Gorici množično postavljali spomenike komunistom, uničevalcem slovenstva. Aleš Bebler je ukazal umoriti Cerkljane v začetku februarja 1944. FOTO: Ivo Žajdela

Osvobodilni boj ali boj za oblast in boljševizacijo

Navedena dejstva spodbujajo razmislek, ali je bila ta krvava rihta osvobodilni boj ali boj za oblast ter boljševizacijo slovenske zemlje in Evrope. Organizatorjem OF je ta dvojna vloga onemogočila, da bi se že med vojno odločno potegovali za osvoboditev vse slovenske zemlje ter pridobitev Trsta in Gorice. Za organizatorje OF je bila izgubljena priložnost, da bi si že v vojnem času prizadevali, da bi dobili nazaj našo zemljo, ki so nam jo v zgodovinskem toku obgrizli sosedje. Po koncu vojne pa na pogajanjih o postavitvi novih meja zahodni zavezniki niso mogli sprejeti predloga, da bi vplivno območje Sovjetske zveze segalo do Tržaškega zaliva, do Italije. Dejstvo je, da smo bili Slovenci edini na zmagoviti strani, ki smo ob koncu druge svetovne vojne izgubili svoje ozemlje, ne le narodno mešani mesti Trst in Gorico, ampak tudi del čisto slovenskega ozemlja.

Sodelovanje VOS in GAP v revolucionarnih akcijah

Po vojni smo bili zaradi fojb, ki so bile povsod zaničevane, deležni očitkov in obsodb, vendar ne režima in njegovega delovanja, temveč opeharjenega, zdesetkanega ter razdvojenega slovenskega naroda. Fojbe niso bile obračun med narodoma, še manj pa maščevanje za trpljenje in krivice pod fašizmom, ki bi bilo možno ter razumljivo ob umiku italijanske vojske in administracije iz naših krajev. Obe strani sta se zaradi političnih interesov trudili pozabiti, da sta na tem narodnostno mešanem ozemlju že od 10. marca 1944 začela v revolucionarnih akcijah sodelovati VOS (Varnostna obveščevalna služba) in GAP (Gruppi di azione patriottica – Skupine domovinske akcije), in to za uresničevanje strateškega načrta: družbenega prevrata in prevzema oblasti. (Vir: AS 1487, a. š. 30, a. e. 3439, Poročilo okrajnega komiteja za Trst, Bora Kladivarja, PK KP za Primorsko, 10. 3. 1944.)

Številni slovenski komunisti so se odrekli svoji narodnosti

Da je bila osnova odnosov ideološka, ne narodna, je bilo potrjeno tudi kasneje, leta 1948 (po Informbiroju), ko je Komunistična partije Italije obrnila hrbet KPJ in so se številni slovenski komunisti, ki so ostali v mejah Italije, odrekli svoji narodnosti v korist ideološke pripadnosti KPI.

K sreči prihajajo novi časi, ko se nasprotja pomirjajo, narodi povezujejo in sodelujejo, in čas je, da se povežejo ter sodelujejo tudi stranke v naši republiki in ves slovenski narod v prizadevanjih za dobro vseh.

Prispevek poobjavljamo po objavi v Zavezi, št. 132, junij 2024.

1/6