Nadaljevanje iz: Miroslava Cencič: raziskovalka zamolčane primorske zgodovine [1]

Naziv čedermac je postal v Beneški Sloveniji sinonim za duhovnika, branika Slovenstva.

Čedermac je beneški priimek, krajevno ime in sinonim za slovenskega duhovnika, branitelja jezikovnih in kulturnih pravic svojih ljudi, upornika proti asimilaciji slovenske skupnosti. Čedermac je nesebični junak, voditelj, ki s svojo močno osebnostjo, pogumom združuje, povezuje in skrbi za varnost in blagor svojih ljudi ter varuje njihovo osebno identiteto. Čedermaci so vsi, ki se zoperstavljajo nasilju zatiralske oblasti nacionalistične države, njenih zahrbtnih aparatov, vohunjenja, zatiranja in ustrahovanja. Tako je Čedermac tudi izraz globine duše Benečana, zakoreninjenega v svoji zemlji, povezanega s svojimi gorami, ki ljubi in ohranja svoj jezik in svojo kulturo.

Svoje simbolno ime so dobili po Bevkovem romanu, ki opisuje dogajanje v letu 1933, ko je Mussolini napadel še v zadnjo trdnjavo slovenstva, benečansko cerkev in prepovedal uporabo materinščine pri bogoslužju.

Čedermac se je pojavil že precej pred nastopom fašizma.

Čedermaci so v prej opisanem smislu delovali že zdavnaj pred fašizmom in po njem. Delujejo namreč od takrat, ko je to ljudstvo na tem skrajno zahodnem delu slovenske zemlje preko Ogleja sprejelo evangeljski nauk. Ta delček slovenske zemlje se je skozi zgodovino razvijal pod vplivom romanske kulture in ne germanske kot ostali Slovenci. Čedermaci so bili tu edini izobraženci, ki so ostali med svojim ljudstvom. Bili so dejavniki narodne kulture in skupnega jezika.

Raznolika domača govorica, ki se po svojem posebnem naglasu in izgovarjavi le nekoliko razlikuje od govorice »onejcev« po briških gričih in tolminskih gorah, je v cerkvenem življenju, ko so ga slovenski duhovniki uporabljali pri pastoralnem delu, dozorevala v skupno, enotno narečje. Kot pričevalci tega so zapisi, ki jih uvrščamo med najstarejše slovenske kulturne spomenike: Videmski iz leta 1458, Starogorski iz leta 1492 in Černjejski iz leta 1497.

Čedermaci so tudi sotvorci lastne kulture, ki je svojstvena struktura domačega jezika, verskih obredov in ljudskih običajev. Čedermaci so dvignili svoj materin jezik na nivo pisnega književnega jezika s svojim abecednikom, ABC Slavijanski (1852) in Katekizmi (1855 in 1869), kar je omogočalo branje svoje domače slovenščine vsaj pri verouku, saj je v šolah in uradih niso nikoli smeli uporabljati. V semenišču so se učili slovenskega knjižnega jezika in tako pri pastoralnem delu bogatili in čistili domače narečje. Svojim ljudem so približevali slovenski knjižni jezik s širjenjem knjig Celovške Mohorjeve družbe. Nekateri so svoje literarne stvaritve objavljali v slovenskih publikacijah, ker svojih niso imeli in tako bogatili zakladnico slovenske književnosti.

Pred nastopom fašizma je v Benečiji živela edinstvena tradicija oglejske oz. videmske Cerkve, ki je dopuščala sožitje različnih kultur in jezikov.

Beneški duhovniki so s svojim ljudstvom predstavljali posebno skupnost, ki je živela med Furlani in Slovenci, od katerih jih je ločevala državna meja. Oglejski patriarhat je dopuščal in spodbujal upoštevanje materinščine pri pastoralnem delu in omogočal sožitje duhovnikov in vernikov različno govorečih skupnosti – Slovencev, Furlanov, Italijanov. Po reformi Oglejskega patriarhata je bila ta deželica vključena v videmsko nadškofijo in čedadsko dekanijo, medtem ko so ostali primorski Slovenci spadali pod Goriško ali Tržaško-koprsko škofijo. Tako se je v Nadiških dolinah razvila posebna enotna, zaprta in dokaj samostojna cerkvena skupnost. Ta cerkvena avtonomija, ki je izhajala predvsem iz jezikovne posebnosti, se je odražala tudi drugače. Ljudstvo je skrbelo za svoje cerkve, za duhovniški naraščaj in za vzdrževanje svojih duhovnikov z biro (beranjo) v kar triintridesetih kaplanijah, ki so jih povezovale dve župniji in mala Dreška. Beneški duhovniki so v cerkvi in pri verouku uporabljali izključno domače narečje vse do usodnega leta 1933. Povezani s svojim ljudstvom so preprečevali vdor tujega jezika in miselnosti ter nasprotovali namestitvi duhovnikov, ki ne poznajo jezika ljudstva. Oklepali so se posebne noše, tako da so se že na videz razlikovali od svojih italijanskih sobratov. Nosili so kratek suknjič do kolen in klobuk, ki je spominjal na kranjskega. Bili so tesno povezani z ljudstvom. Skrbeli so tudi za gmotni napredek z odpravljanjem zaostalosti in ustanavljanjem mlekarskih, potrošniških in denarnih zavodov, po vzgledu Krekovega krščanskega socializma. Uživali so velik ugled, spoštovanje svojih ljudi in bili pravi vodniki in učitelji svojega ljudstva. Pri obrambi svoje avtonomije in jezika so se sklicevali na evangeljski nauk in ekumenska pravila.

Beneški čedermac Anton Cuffolo VIR: arhiv I. Ž.

Leta 1933 je Benito Mussolini prepovedal uporabo slovenščine in razposlal po župniščih karabinjerje, ki so od duhovnikov zahtevali pismeno potrdilo o lojalnosti.

Leta 1933 se je fašistična oblast v Rimu začudila, da slovenska skupnost, ki je že od nastanka kraljevine Italije leta 1866 vključena v to državo, še vedno uporablja domači jezik pri bogoslužju. Osebno s posebnim dekretom je Mussolini izdal ukaz o prepovedi slovenske pridige in slovenskega verouka. Videmski škof ni hotel razglasiti ukaza civilni oblasti in je nekaj mesecev čakal na pojasnila iz Vatikana. V tem času so ukaze poglavarja fašistične države izvajali sami karabinjerji tako, da so hodili po župniščih, prisiljevali duhovnike naj podpišejo, da bodo upoštevali ukaze države, plenili so slovenske katekizme, grozili in ustrahovali. Stalna prisotnost karabinjerjev pri bogoslužju in množica domačih ovaduhov je onemogočala uporabo domačega narečja, še pred tihim pristankom na jezikovne spremembe vatikanskega tajništva. Razmere so se zaostrovale in privedle do skrajnosti. Karabinjerji so se vtikali celo v skrivnost spovedi in Benečani niso smeli več peti in moliti Boga v svojem jeziku.

Neformalni vodja čedermacev je bil duhovnik, politik in pisatelj Ivan Trinko.

Ivan Trinko (1863–1954), oče Beneških Slovencev, se je rodil ravno v času, ko je bilo to ozemlje priključeno kraljevini Italiji. Ta največji sin Nadiške zemlje ni bil le pesnik, pisatelj, skladatelj, slikar, ampak tudi najpomembnejši učitelj in politični voditelj. Ivan Trinko kot semeniški profesor v Vidmu, kjer so študirali izbrani sinovi iz Beneških vasi, ki so jih po tradiciji že od leta 1771 izbirali domači duhovniki in vzdrževali iz posebne nabirke, je smeniščnike povezoval, vodil, učil slovenščine in spodbujal ljubezen do domačega jezika. Na srce jim je polagal skrb za rodni jezik, to dragoceno svetinjo, ki ga ne smemo zametavati, ker nam jo je Bog dal. Poudarjal je, da človek, ki zavrže svojo narodnost in svoj jezik, nima lastne osebnosti, nima značaja, ne časti, dela krivico sami naravi, ki je vsakemu določila starše in ga s tem postavila v določeno pleme. Zato je sveta dolžnost, da ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena posvetna oblast nima pravice poseči v ta zaklad. Poudaril je tudi, da nam je Bog dal nedotakljivo pravico braniti ga proti vsakemu nasilju. Zato je v vsaki priložnosti poudarjal: »Skrbite, da naš jezik ne bo zaničevan in teptan; vžigajte ljubezen do njega med preprostim ljudstvom.«

Trinko je bil tudi voditelj svojega naroda, saj je bil več desetletij deželni svetovalec, poslanec v deželnem parlamentu, član izvršilnega odbora ljudske stranke, član stolnega kapitlja, kjer je vedno branil jezikovne in človekove pravice svojega ljudstva, ki je živelo skromno od tistega, kar jim je dala borna zemlja. Ob prepovedi slovenskega bogoslužja se je postavil odločno v bran, pisal prošnje in pritožbe papežu in škofu.

Pred 70. leti je izšel znameniti roman Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac.

Roman z umetniško besedo opisuje resnično dogajanje, doživetja in stiske beneških duhovnikov v razcepu: podrediti se civilni in cerkveni oblasti ali poslušati klic svoje vesti in slediti evangeljskemu nauku. Resnična dogajanja so predstavljena in strnjena v prototipu beneškega duhovnika Čedermaca. Očitno je Bevk temeljito poznal razmere in dogajanje v vseh podrobnostih. Roman je izšel v Ljubljani pri Slovenski matici leta 1938 in pisatelj se je skril pod psevdonimom Pavle Sedmak. Knjigo so tihotapili na Primorsko in smo jo že takrat dobili tudi v kmečke hiše na Krasu.

Grob čedermaca Antona Cuffola na pokopališču v Lazah (ital. Lasiz) v Benečiji. FOTO: Ivo Žajdela

Čedermaci duhovniki: Anton Kufolo iz Laz, Jožef Kramar iz Landarja …

Trdna skupnost beneških duhovnikov se je pod hudimi pritiski in ustrahovanjem začela rahljati. Nekateri so se vdali pritiskom, posamezni so tudi prostovoljno sprejeli posebne naloge, večina pa je ostala zvesta Trinkovemu nauku in se upirala. Med največje upornike je policijska oblast uvrstila Landarsko skupino, ki so ji pripadali: Jožef Kramar iz Landarja, Anton Kufolo iz Laz, Peter Hvalica iz Barnasa in Ivan Gujon iz Ajžle, nedvomno so med njih spadali tudi Božo Zufferli od Kodermacev, Anton Domenis iz Dreke, Jožef Simiz iz Čanebole in še nekateri. Opisani dogodki v Bevkovem romanu so resnični. Tudi posebna vloga, ki sta jo opravljala dva mlada duhovnika, ki nista imela poklica za duhovniško poslanstvo, je resnica.

Kramar in Zufferli sta odpotovala v Vatikan, da bi se tam srečala s papežem. Kufolo, Kramar, Hvalica, Gujon in Petrič so se odpravili protestirat k nadškofu. Kufola, Domenisa in Lavrenčiča so karabinjerji odpeljali na zaslišanje v Videm in Čedad. Kufolo je ponoči odnesel Katekizme v posebno skrivališče. V pokoj so se odpravili Simiz in tudi Domenis. Vsebino pogovorov svojih sobratov sta oblasti sporočala Dorbolo in tudi Drekonja.

Pred vojno fašizem, po vojni pa pritiski tajne organizacije Trecolore in Gladio.

Anton Kufolo, kaplan v Lazah, je po vojni napisal v svoj dnevnik: »Prišli smo z dežja pod kap«. Res je. Fašizem je domači jezik izgnal iz cerkve in ga potisnil v družine. Povojno delovanje pa je uničevalo domači jezik in beneško dušo. Mnogi so se začeli sramovati svojega jezika in svoje narodnosti.

Plačani tajni agenti v organizacijah Gladio in Trecolore so nadzorovali duhovnike in ljudstvo: vohunili, obsojali, pritiskali, obtoževali, klevetali in zaničevali so tiste, ki so priznavali svojo etnično poreklo in uporabljali domači jezik. Enačili so slovenstvo s komunizmom. Domačim duhovnikom, ki jih je bilo vedno manj, ker so od leta 1936 nameščali na to ozemlje Furlane, domačine pa premeščali v italijansko govoreče fare, so ovirali obnovo domačega bogoslužja in molitve z organiziranim demonstrativnim odhajanjem iz cerkve. Ob vsem tem je Videmska škofija molče stala ob strani, kljub številnim pritožbam braniteljev evangeljskega nauka.

Duhovniki, ki so pripadali mlajši generaciji: Kračina, Birtič, Paskval Gujon in drugi, so nadaljevali z obrambo tako, da so pisali pritožbe papežu, škofu, pa tudi državni oblasti, ki se je tedaj proglašala za demokratično. Iskali so pomoč pri ljubljanskem škofu Volku in pisali v javna glasila o krivicah in razmerah v Benečiji. Protislovenska propaganda je bila grozljiva. Razmere so bile izredno težke in opisal jih je eden zadnjih beneških čedermacev Božo Zuanella v delu Mračna leta Benečije.

Da ni bilo preganjanja samo med fašizmom, ampak tudi po njem, nam dokazuje primer iz leta 1995, ko so karabinjerji izpodkopali tlak v cerkvi v Matajurju zaradi obtožbe, da tamkajšnji župnik Gujon skriva orožje. Tudi duhovnika Božo Zuanella in Mario Qualiza sta se morala zagovarjati na sodišču, ker sta opisala resnične dogodke v Nadiških dolinah iz povojnega časa.

Najprej fašizem, potem vojna, nazadnje še potres. Vse to je povzročilo, da je v Nadiških dolinah le še deset odstotkov Slovencev od nekdanjega števila.

Fašizem je načel to skupnost, a zdaleč je ni uničil. Nasilje in neposredno zatiranje nista posebno učinkovita. Bolj učinkovito je posredno, prikrito, prefinjeno uničevanje. Za Beneške Slovence je bil tudi povojni čas nemilosten. Gospodarsko zanemarjeno območje, kjer so se prebivalci preživljali le z bornim kmetijstvom, ni moglo več ustrezati novemu času. Deželica, ki je bila rezervat zaostalega patriarhalnega kmečkega gospodarjenja, brez obrti in industrije, je pehala mlade ljudi v emigracijo: v bližnjo gospodarsko razvito Furlanijo, v belgijske rudnike, kanadske gozdove in švicarske tovarne. Tudi na tej trnjevi poti so jih spremljali čedermaci. Duhovnik Zdravko Reven, ki je skrbel za njihovo duhovno oskrbo, je skrbel tudi za narodno vzgojo in izdajal glasilo Slovenski glas Beneških Slovencev v Belgiji. Sporočila iz domovine so mu pošiljali duhovniki, zlasti Anton Kufolo.

Temu prvemu navalu izseljevanja sta sledila v kratkih presledkih dva rušilna potresa, ki sta uničila številne domove. Počasna popotresna obnova je zadržala ljudi v bližnji Furlanski nižini, kjer so si uredili nov dom. Tako v mnogih obnovljenih domovih žive tujci ali pa ostareli posamezniki, za katerimi se vrata zapirajo, ko jih zvonovi pospremijo k večnemu počitku.

Grob čedermaca Antona Cuffola (desno) na pokopališču v Lazah (ital. Lasiz) v Benečiji. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 1966 so slovenski duhovniki v Benečiji ustanovili časopis Dom, da bi ustavili asimilacijo.

Šele ko so se začele razmere spreminjati v Vatikanu, na videmski nadškofiji in v Evropi, je lahko mlajša generacija duhovnikov, Valentin Birtič, Paskval Gujon, Angel Kračina, Mario Lavrenčič, Emil Cenčič in drugi, nadaljevala s svojim poslanstvom, ki jim ga je določil Trinko. Leta 1966 so začeli izdajati list Dom, da bi se tako lažje uprli asimilaciji, da bi »ohranili materin jezik za domače ognjišče, da bi ga še naprej govorili naši sinovi in sinovi naših sinov«, kot so napisali v prvi številki. V letu 1954 so začeli izdajati Trinkov koledar. Tako so Beneški Slovenci poleg laičnega glasila Matajur dobili svojo publikacijo, v katero zvesto pišejo.

Kdo je v Benečiji danes čedermac?

Danes so v Benečiji samo še trije duhovniki (od teh eden upokojenec), ki se še vedno trudijo, da bi ohranili in oživeli bogoslužje v domačem jeziku. Seveda to nikakor ni dovolj, da bi bilo njihovo delo učinkovito. Tudi sicer je vsesplošna sekularizacija vplivala na spremenjeno vlogo duhovnikov. Danes so čedermaci vsi tisti, ki oživljajo slovensko bogoslužje, ki delajo v kulturnih društvih in v šoli, ki se borijo za dvojezično slovensko šolo in vanjo pošiljajo svoje otroke, tisti ki delajo pri slovenskih časopisih, pojejo v slovenskih pevskih zborih, postavljajo dvojezične krajevne napise, tisti, ki se borijo za priznanje pravic manjšine. Skratka vsi, ki ohranjajo slovenskega duha med ljudmi.

Nadaljevanje v: Mira Cencič, Andrej Slavko Uršič Kobarid, Udba [3]

1/5