Mirna gora leži v vzhodnem delu Kočevskega roga, kjer se divja gozdnata prostranstva že odkrito spogledujejo z obljudeno belokranjsko ravnico. Čeprav stoji pod njenim vrhom precej obiskan planinski dom, do katerega pripelje poleg označenih planinskih poti in zanimive gozdne učne poti tudi makadamska cesta, je njena največja značilnost – kaj drugega kot globoka spokojnost, ki veje iz okoliškega goščavja! Vendar pa na gori ni bilo vedno tako mirno. Kot lahko preberemo na lični tabli blizu doma, je nekoč tamkaj prebival hudoben zmaj, ki je bruhal zlovešče hudourne oblake. To je s posebnim veseljem počel tedaj, ko je v dolini dozorevalo žito in so grozdne jagode postajale lepo napete in sočne. Ker je toča leto za letom uničevala pridelek, so se ljudje v stiski zatekli po pomoč k sv. Frančišku Ksaveriju. Ko so mu nad zmajevo votlino postavili cerkev, so hude ure ponehale, gore pa se je prijelo ime Mirna gora.

Kot večina zgodb skriva tudi ta v sebi zrna resnice. Na Mirni gori je nekoč res stala cerkev sv. Frančiška Ksaverija, ki je slovela kot božja pot za odvrnitev hude ure. Leta 1942 so jo požgali in po vojni dokončno porušili. Kamenje iz njenih sten so uporabili pri gradnji planinskega doma, zvonik pa so preuredili v razgledni stolp, s katerega se odpira lep razgled na Belo krajino, Gorjance in hribovje na hrvaški strani meje. Leta 1993 so jo delno obnovili, pozidali prezbiterij in jo spredaj zaprli z lesom.

Na Mirno goro se lahko povzpnemo po označenih poteh iz smeri Črnomlja, Semiča in Gač. Mi smo tokrat za izhodišče izbrali vas Vrčice ob glavni cesti iz Bele krajine do Soteske ob reki Krki, ker nam nemara ponuja največ možnosti. Če nismo pri volji za daljšo hojo in bi si rajši podrobneje ogledali nekoč mogočno kočevarsko vas, gozdno učno pot in še kakšno zanimivost v bližini, se do približno sedem kilometrov oddaljene Planine zapeljimo z avtom. Pot do vasi pa lahko v celoti ali deloma premerimo tudi peš po krajši stranski cesti.

Iz Vrčic krenemo po asfaltni cesti proti jugu. Ko se asfalt konča, pridemo do križišča, kjer zavijemo v desno (če smo z avtom, nadaljujemo po glavni cesti). Lep makadam nas najprej pripelje do samotne hiše, pozneje do odcepa proti Gačam in po dobri uri hoje do cerkve sv. Elije, ob kateri je zanimivo kočevarsko pokopališče.

Nekaj minut pozneje pridemo v središče vasi Planina, ki je njeni nekdanji prebivalci najbrž ne bi več prepoznali. Po videzu sodeč je danes v njej komaj še kaj življenja, konec 19. stoletja pa je po podatkih na napisni tabli (Krajevni leksikon Slovenije navaja še precej višje številke) štela čez 30 hiš in skoraj 180 prebivalcev, ki so se večinoma preživljali s prodajo lesa in suhe robe. V tistem času je v vasi delovala šola, cerkev sv. Elije pa je bila župnijska. Kot še marsikje v teh krajih se je z vojno vse spremenilo: Kočevarji so se konec leta 1941 večinoma odselili in vas je polagoma začela izumirati.

Iz središča Planine nas markacije popeljejo do bližnjega pobočja. Pot postane kmalu strmejša. Najprej hodimo skoraj naravnost navkreber, više pa steza nekoliko zavijuga. Med vzponom nam krajšajo čas na gosto posejane oznake gozdne učne poti, ki bi jo bilo še bolj zanimivo prehoditi čez nekaj mesecev, ko se bo drevje odelo v prepoznavnejša oblačila. Kljub temu si lahko tudi sedaj med hojo kar mimogrede ogledamo zaraščeno košenico, umetno zasnovan gozd, krmišče za divjad in lovsko prežo, spoznamo gozdarske oznake, izvemo, koliko kisika letno pridela hektar bukovega gozda, koliko korenin ima bukovo drevo in še marsikaj. Po približno pol ure hoje pridemo do planinskega doma, ob katerem stoji deloma obnovljena cerkev sv. Frančiška Ksaverija. Če se želimo pozpeti na vrh, nadaljujemo mimo cerkve v gozd. Široka pot nas v manj kot desetih minutah pripelje v bližino antenskega stolpa, kjer leži na nerazgledni vzpetini med drevjem precej velika skladovnica kamenja.

Ker je gozdna učna pot krožna, se lahko do Planine vrnemo nekoliko bolj naokrog. Namesto da bi kakšnih pet minut hoje pod planinskim domom skrenili v levo proti krmišču in lovski preži, sledimo kažipotu, ki nas usmeri po položnem kolovozu v Zmajevo dolino. Pod njo zavijemo na križišču v levo in nadaljujemo navzdol. Pot, ki ni posebej označena, vendar ji zaradi napisnih tablic vseeno sledimo brez težav, niže preseka nekaj ovinkov in se skoraj dotakne makadamske ceste. Potem se od nje znova odmakne in krene do struge nekdanjega hudournika, čez katero vodi star most. Za njim se kolovoz spremeni v stezo in spusti do makadamske ceste, ki nas v nekaj minutah pripelje nazaj v vas.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Štefana v Semiču je maša vsako nedeljo ob 8.30.


Izhodišče: Vrčice (zahodno od Semiča)
Višinska razlika: približno 560 metrov
Dolžina vzpona: 2 uri

ali

Izhodišče: Planina (pod Mirno goro)
Višinska razlika: približno 300 metrov
Dolžina vzpona: 45 minut
Dolžina krožne poti: 1.30 ure

Težavnost: pot je lahka
Zemljevid: Bela krajina, 1:50.000 ali Dolenjska – Gorjanci, Kočevski rog, 1:50.000