Po petdesetih letih duhovništva se nehote oziram nazaj na prehojeno pot, od kaplanskega mesta v mestni župniji, do župnijskega upravitelja v vaški župniji in župnikovanja v delavsko kmečki župniji. Vsa ta obdobja imajo v mojem spominu posebno mesto. Kot mlad duhovnik sem z veseljem in tudi strahom začenjal svojo pastoralno dejavnost, pri verouku, mladinskih srečanjih, pri spovedovanju, pridiganju. Posebej me je veselilo delo z otroki in mladimi, z velikim strahom pa sem odhajal v spovednico, ker sem se zavedal, da morda ne bom kos različnim problemom in izpovedim, ki jih navadno slišiš prav tam. Sem zelo čustven in sem velikokrat čustveno podoživljal stiske in razočaranja, ki sem jim bil priča, bodisi v spovednici bodisi pri pogrebih. V takšnih trenutkih velikokrat nisem vedel, kaj naj rečem, kako naj potolažim, kako naj spodbujam. V veliko uteho in pomoč mi je bila in je molitev, posebej molitev k Svetemu Duhu. 

Z gotovostjo lahko rečem, da sem vedno uslišan, tako al...