»S svojim poustvarjalnim, muzikološkim, pedagoškim in organizacijskim delom je temeljno zaznamoval slovensko (zborovsko) glasbo zadnjih desetletij,« piše v utemeljitvi Prešernove nagrade. Po študiju teologije in duhovniškem posvečenju je na Dunaju zaključil še študij cerkvene glasbe ter muzikologije. Leta 1968 je ustanovil sloviti zbor Consortium musicum in z njim posnel priljubljeno zbirko 23 plošč Musica sacra Slovenica. Leta 1984 je prevzel vodenje Komornega zbora RTV, leta 1991 pa je bil pobudnik za ustanovitev Slovenskega komornega zbora, našega edinega poklicnega zbora, vodil ga je dve desetletji – z zborom je posnel 88 plošč v dveh antologijah: pregled slovenske duhovne zborovske glasbe in izbor slovenske posvetne zborovske glasbe.

Pogovor si v celoti preberite v tedniku Družina (5/2022).

Kaj je bilo prej: klic v duhovništvo ali odkrit talent za glasbo?

Glasba! Moj oče je imel trgovino in gostilno, prepeval je tudi pri cerkvenem zboru in pevci so se kdaj pri nas dobili na vajah. Poslušal sem jih na stopnicah, dokler me niso nagnali spat. Sobo pa sem imel točno nad gostilno – zjutraj sem se zbudil na tleh, dokler me ni premamil spanec, sem namreč prislanjal uho k tlom, da sem bolje slišal. Ko sem bil star pet let, pa sva šla s starejšo sestro prvič v cerkev. Bila je nedelja ali praznik, župnijska cerkev v Preddvoru je bila nabito polna. Zdrenjala sva se nekako do sredine cerkve – začela se je maša in zadonele so orgle. Doma so nama strogo naročili, da se v cerkvi ne ozira nazaj, zato si nisem upal pogledati, od kod prihajajo zvoki. Kaj se je dogajalo pri oltarju, me sploh ni zanimalo. Ko je bilo maše konec, sem se obrnil in zagledal orgle. Čudež. Nebeška lepota! Potem sem komaj čakal nedelje, da sem šel k maši – poslušat orgle!

Pri 14 letih pa ste za orgle že sedli, kajne?

Še mlajši sem bil. Ko se je začela vojna, so Nemci zasedli ozemlje in izgnali župnika in organista. Takrat sem bil že ministrant, doma pa sem imel star harmonij in sem se sam učil igranja. A ker ni bilo duhovnika, tudi maš ni bilo, le sem in tja je prišel kakšen duhovnik iz sosednjih far. Pevci so bili brez zborovodje »razglašeni« in ko sem tam stal, so me vprašali, če bi jim dajal intonacijo – tako se je začela moja glasbena pot (nasmeh).

Torej vas je glasba pripeljala v semenišče?

Vedel sem, da želim v življenju pomagati ljudem. Razmišljal sem o medicini, vendar krvi videti nisem mogel. Druga izbira pa je bilo duhovništvo. Ko sem vstopil v semenišče, je zbor bogoslovcev vodil veliki skladatelj in zborovodja Franc Kimovec, od njega sem se naučil, kako se dela z glasom, kako z zborom, kako naj bi se delalo na pevskih vajah, kje zborovodje delajo napake ... Dve leti je še vodil on, potem je glavnino vodenja zbora bogoslovcev prepustil meni. Pri Stanku Premrlu, bil je regens chori, pa sem se učil harmonije, skladanja in teoretičnih predmetov. Kimovec in Premrl sta škofu Antonu Vovku predlagala, da me takoj po novi maši pošlje na Dunaj na študij glasbe.

Dr. Mirko Cuderman: Vedel sem, da želim v življenju pomagati ljudem. Razmišljal sem o medicini, vendar krvi videti nisem mogel. Druga izbira pa je bilo duhovništvo. FOTO: arhiv Slovenski oktet

Z doktoratom ste se vrnili v ljubljansko stolnico. Ste postali regens chori?

Takrat je bil regens chori Venčeslav Snoj, zelo lepo sva sodelovala: on je bil organist, jaz sem vodil zbor. Izvajali smo sakralne koncerte v stolnici, kar je bilo takrat strogo prepovedano. »Sem že prišparal denar, da bomo plačali kazen,« je običajno rekel stolni župnik; vedel je namreč, da bo oblast poslala oznovce in nam bodo napisali kazen, da smo izrabili cerkveni prostor za neliturgične namene. Ljudje pa so bili hvaležni, stolnica je bila vedno nabito polna. Prvič so lahko v živo slišali zbor in orkester izvajati velika dela iz svetovne zakladnice: Mozarta, Brahmsa, Verdijev Requiem ... Predvsem za orkester je bilo težko najti glasbenike, bali so se igrati v cerkvi, lahko bi izgubili službo. Potem pa je prišel nov župnik, po koncilskih smernicah je določal, kaj moramo prepevati, nisva se razumela in sem odšel.

In takrat ste ustanovili zbor Consortium musicum? 

Tega sem ustanovil že prej, na veliko koncertih v stolnici so pomagali stolnemu zboru. Z zborom Consortium musicum smo na koncertih izvajali vokalno-instrumentalna dela, predvsem pa smo veliko snemali: na 16 ploščah in 7 kasetah smo v zbirki Musica sacra Slovenica posneli celotno slovensko cerkveno glasbo. Vse, kar je vrednega (nasmeh). Snemali smo v trnovski cerkvi, križišče pred cerkvijo je bilo kar hrupno. Spomnim se, da smo prepevali najlepše, pa nas je snemalec prekinil, češ, avto gre. Nekatere plošče so izšle tudi v več deset tisoč izvodih, mislim, da nekaj tudi v sto tisoč.

»S svojim poustvarjalnim, muzikološkim, pedagoškim in organizacijskim delom je temeljno zaznamoval slovensko (zborovsko) glasbo zadnjih desetletij,« piše v utemeljitvi Prešernove nagrade. FOTO: osebni arhiv

»Kulturna oblast« vam je zaupala še vodenje Komornega zbora RTV Slovenija. Je ta zbor zametek prvega poklicnega zbora?

Sedel sem v direktorski čumnati v prostorih Družine, ko je prišel direktor Radia in me prosil, če bi vodil zbor. Pevci so dobili honorar za vaje in nastope, ni pa bila to njihova služba. Običajno so delali osem ur v svojem poklicu, ženske so popoldne doma kuhale in pospravljale, zvečer pa prišle na vaje in ... »kinkale«. Po osamosvojitvi sem ministra za kulturo Andreja Capudra prepričal, da Slovenija potrebuje poklicni zbor, razumel je in se zavzel za ustanovitev komornega zbora. Naredili smo avdicijo, večji del zbora pa so sestavljali pevci radijskega zbora. Začeli smo delati tako, kot je treba (nasmeh). Skoraj 20 let sem ga vodil, izvajali smo program, primerljiv s tistim, ki so ga izvajali na Dunaju in v drugih prestolnicah. Posneli smo tudi 88 plošč: na 33 ploščah sakralno glasbo, na 55 ploščah pa izbor slovenske posvetne zborovske glasbe. Kdor ima te plošče, ima antologijo slovenske zborovske glasbe. Z zborom smo uvedli tudi prvi vokalni abonma v Filharmoniji, to je bila velika novost v prestolnici. Leta 2009 se je zbor preimenoval v Zbor Slovenske filharmonije, kar nekaj pevcev, to sem slišal lani na praznovanju 30-letnice zbora, poje od začetka.

Ob poustvarjanju glasbe je v vašem stanovanju nastajal izjemen arhiv. Je res, da ima arhiv več kot sto tisoč enot?

Še več! Nastajal je 60 let, tudi v zelo težkih razmerah. Kar sem na Dunaju zaslužil, sem odnesel v glasbene trgovine; kolikokrat sem se pozneje odpeljal na Češko, v Avstrijo, Italijo, na Madžarko, iskal literaturo po knjižnicah in knjigarnah. Spomnim se zapletov na meji, cariniki so pogosto mislili, da so note vohunska sporočila v šifrah. K Matiju Tomcu, Alojziju Mavu in drugim skladateljem sem se s kolesom vozil na dom in jih prosil toliko časa, da so mi dali prepise svojih skladb. Ob odprtju arhiva, ko sem ga predal Javnemu skladu za kulturne dejavnosti, je direktor dejal, da tako popolne dokumentacije ne premore noben drug narod na svetu. Se kar strinjam, zato je moja velika bolečina, da so arhiv zaprli. Urejal in katalogiziral sem ga sedem let, kupil sem tudi gramofon in magnetofon, da so tam lahko poslušali posnetke, podaril sem dvoje manjše orgle, klavir in pavke.

Čestitke za Prešernovo nagrado tudi v imenu uredništva Družine!

Hvala lepa! (zaihti) Nagrade v svojem imenu sploh ne bi sprejel. Sprejemam jo v imenu stotine pevcev, s katerimi sem delal, pevcev, s katerimi smo orali ledino na področju slovenske glasbe in ustvarjali glasbeno zgodovino. Zato sem hvaležen, da so naše delo prepoznali kot vredno in nas nagradili.