S tiskovno konferenco na »tako visoki ravni«, kot je po besedah urednika mag. Boža Rustje založba Ognjišče »še ni imela«, je bila danes v javnost pospremljena knjiga o nadškofu Alojziju Šuštarju kot enem od očetov slovenske samostojnosti«, kot beremo v podnaslovu knjige, ki jo podpisuje dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof, v prelomnih časih demokratizacije in osamosvajanja pa tajnik nadškofa Šuštarja. Publikacijo, s katero želi založba »z zadnjim vlakom« počastiti srebrni jubilej samostojne domovine, sta namreč poleg avtorja predstavila predsednik države Borut Pahor in ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Zgled za prihodnost

Predsednik Pahor, sicer tudi pisec enega izmed prispevkov v knjigi, je o njeni naslovni osebnosti spregovoril kot o človeku dialoga in povezovanja. V izhodišče je postavil spomin na zgodnja 90. leta prejšnjega stoletja, ko je na svoj tradicionalni poslanski večer v Novo gorico leta 1993 povabil nadškofa Šuštarja. Že vabilo je bilo za tisti čas odmevno, še bolj pa dejstvo, da je bilo sprejeto. Gost je pritegnil številno občinstvo, ki ga je sprejelo in se od njega poslovilo z močnim, iskrenim aplavzom, enako iskreno pa je bilo srečanje z njim tudi po pogovornem večeru na gostiteljevem domu, kjer ju je sprejela Pahorjeva mati.



Ta spomin je predsednik države izbral zato, da je z njim ponazoril dostopnost in mehkobo nadškofa Šuštarja tako na javni kot osebni ravni. Zlasti pa je bilo po predsednikovih besedah pomembno, da je nadškof v prelomnih časih demokratizacije in osamosvajanja v slovenski prostor na vseh ravneh prinašal mirnost, zbranost in prepričljivost pri odločanju o narodovi prihodnosti. Dr. Šuštar po Pahorjevih besedah ni bil nestor slovenske države – to je bil Jože Pučnik, ni bil prvi in najbolj goreč zagovornik osamosvojitve – to so bili Janez Janša, Igor Bavčar in drugi politični voditelji, bil pa je tisti, ki je znal to prelomno odločitev, ne vedno in povsod sprejeto z navdušenjem, »umestiti v našo kolektivno zavest kot pravilno«, in sicer prav s svojo mirnostjo, potrpežljivostjo in osebno avtoriteto. Zato ga smemo upravičeno šteti kot eno izmed najpomembnejših osebnosti prelomnega časa in zgled za prihodnost.



Zasidran v Bogu

Vse to pa je lahko (bil), ker je bil izredno duhoven človek, o čemer je na tiskovni konferenci govoril njegov naslednik na sedežu ljubljanskega nadškofa msgr. Stanislav Zore. Tudi on se je najprej ustavil ob Šuštarjevi lastnosti, ki jo je omenil že predsednik Pahor: potrpežljivosti, ki je izhajala iz globokega duhovnega uvida v to, kako in kdaj lahko nekaj obrodi sad. Potrebno je sejati in znati čakati. Nadškof Šuštar je vztrajno sejal (v Cerkvi in družbi) in brez nestrpnosti čakal, da semena, ki potrebujejo čas, vzklijejo in nekoč obrodijo sad. Ta potrpežljivost pa je pri njem rasla iz močne zasidranosti v Boga skozi molitev in premišljevanje Božje besede.



Nadškof Zore je opozoril na še nekatere poteze Šuštarjevega duhovnega portreta: na veliko zaupanje v Marijo, iz katerega je raslo globoko zaupanje v prihodnost, in na »inkardiniranost« njegove duhovnosti, saj jo je živel v konkretnih odnosih z ljudmi, zlasti tistimi, ki so po večinskim merilih veljali za nepomembne, a nikakor ne zanj (npr. bolni).

Povezovalen in svoboden

Tudi skozi te drže se jasno kaže, da je bil dr. Alojzij Šuštar res »naš nadškof: ne moj, njegov …,« kot je naslov knjige pojasnil njen pobudnik in glavni pisec dr. Anton Jamnik. Bil je namreč človek povezovanja in ne izključevanja, v tej povezovalni drži je znal prisluhniti in se pogovarjati z vsemi. V tem dialoškem procesu pa si pri odločanju nikoli ni pustil vzeti svobode, da je ravnal po lastni presoji. To je bilo značilno tudi za njegove odločitve, povezane z demokratizacijo in osamosvajanjem, ko je uporabil vse svoje mednarodne povezave, da je pomagal v tem prelomnem procesu, kar je tudi ena izmed osrednjih tematik Jamnikove knjige.



V njej so sicer objavljeni tudi prispevki ljudi, ki so bili nadškofu Šuštarju tako ali drugače blizu: s. Mire Rožanc, ki upravičeno velja za nadškofovega »angela varuha«; osebne zdravnice dr. Metke Zorc, direktorja Zavoda sv. Stanislava, kjer je nadškof preživel zadnja leta življenja, dr. Romana Globokarja. Šuštarjevo življenjsko pot in teološko misel pa v knjigi predstavljata dr. France M. Dolinar iz ljubljanskega nadškofijskega arhiva in Urška Mavrič, ki je na ljubljanski teološki fakulteti diplomirala z nalogo »Podoba Boga in človeka pri nadškofu Alojziju Šuštarju«.

Predstavitve knjige se je udeležilo številno občinstvo, med njimi tudi apostolski nuncij v Sloveniji in sestri nadškofa Šuštarja.



Fotografije: Bogomir Štefanič