Pričevanje fotoreporterja Mirana Pavlina je zasnovano kot dnevnik od 1. januarja do 31. decembra 1941 in prikazuje težko in mučno obdobje v življenju slovenskega glavnega mesta skozi oči poklicnega fotografa.

Italijanske zastave na palači nekdanje banske uprave (3. maja 1941). VIR: knjiga / foto Miran Pavlin

Pričevanje o sovražni italijanski okupaciji Ljubljane

Miran Pavlin je tik pred drugo svetovno vojno začel kot fotograf sodelovati z dnevnikom Jutro. Priča je bil sovražni italijanski okupaciji Ljubljane ter srečanjem najvišjih predstavnikov predvojne slovenske oblasti z okupatorskimi vojaškimi in političnimi veljaki. S fotografiranjem ljubljanskega vsakdanjika pred in med vojno si je hkrati v dnevnik zapisoval podatke ter lastno videnje dogodkov. Dnevniške zapiske je po šestdesetih letih primerjal s takratnimi članki v ljubljanskih časnikih in z dnevnikom vrhovnega poveljstva italijanskih oboroženih sil, ki je nekaj let pred tem izšel v Italiji.

Glavni italijanski okupacijski poveljniki, večna sramota Italije (general Orlando, visoki komisar Grazioli, general Robotti), na Kongresnem trgu 12. junija 1941. VIR: knjiga / foto Miran Pavlin

Zaradi komunistične diktature objava šest desetletij kasneje

Nastali fotografski opus lahko upravičeno primerjamo s fotografskimi dokumenti o zavzetju Berlina, s Haasovim povojnim Dunajem ali Cartier-Bressonovim osvobajanjem Pariza. Razlika med njimi je le ta, da so te fotografske dokumente v svobodnih demokratičnih državah lahko objavili že zdavnaj, Pavlinove pa šele šestdeset let po dogodkih. Za kako drugačno dokumentarno pričevanje gre, priča tudi imensko kazalo na koncu knjige. V njem ni skoraj nobenega imena od tistih, ki so se v brezštevilnih knjigah o tej temi tiskale na Slovenskem v prejšnjih (komunističnih) desetletjih.

Visoki komisar Grazioli na tržnici (25. julija 1941). VIR: knjiga / foto Miran Pavlin

Zgodovinski spomin na okupirano Ljubljano

Nekatere podobe, ki vedno znova vznemirijo, na primer vojak motorist in mali italijanski tank pred še nedokončano Moderno galerijo ter skupina akademskih prostovoljcev v Zvezdi, so bile pogosto reproducirane in so postale del našega skupnega zgodovinskega spomina na okupirano Ljubljano. Druge s svojo grotesknostjo, na primer posnetek iskalca orožja v Ljubljanici, italijanskega prometnika ali Graziolijevega obiska tržnice, še neobjavljene, so tokrat prvič zaživele med nami. Poleg teh izrazitih posnetkov, ki svojo sežetostjo in sugestivnostjo delujejo tudi kot samostojna pričevanja, saj preraščajo v simbolna sporočila, je v kulturološkem smislu zelo pomembno pričevanje kot celota.

Proces prenikanja miselnosti vojne vsakdanje življenje

Knjiga prinaša natančen slikovno-tekstualni dokumentarni sklop, ki analizira proces prenikanja miselnosti vojne v vsako poro vsakdanjega življenja in razkriva mehanizme skrbno načrtovanega in propagandno dobro podprtega vzpostavljanja okupacijskih razmer kot norme. S tem celota ne le preseže medijsko omejenost besedila in slike ter se vključi v širši historiografski kontekst, temveč omogoči tudi razumevanje psiholoških in socioloških mehanizmov, ki uravnavajo življenje v mestu.

Po končanem vojaškem obredu spuščanja okupatorske »zastave« koraka godba sardinskih grenadirjev proti vojašnici (22. maja 1941). VIR: knjiga / foto Miran Pavlin

Podoba dogodka za dokumentarno verodostojnost ne zadošča

Osebna izkušnja in fotografiranje dogajanja sta nedvomno dragocena, za celovito razjasnitev položaja pa nista dovolj, ker sta preveč vezana na trenutek. Podobno kot opazovalec vedno izhaja iz lastnega položaja v času in prostoru, tudi fotograf vedno posname dogajanje na kraju samem, vendar mu je dogajanje nekako blizu, njegovo razkritje pa je spoznavno pretesno priklenjeno na površino in hip nastanka. Zdi se, da je poleg osebne, izrazito razumske naravnanosti prav želja po zajetju celovite situacije botrovala tudi dejstvu, da se je Pavlin pri svojem delu trdno držal koncepta fotoreportaže kot objektivnega poročanja, hkrati pa je kmalu opazil, da podoba dogodka za dokumentarno verodostojnost ne zadošča. Knjigo lahko zato razumemo kot nekakšen razširjen fotoesej, ki dogajanje objektivneje popiše s sklenjenim ter med seboj povezanim tkivom besed in slik. Prikazuje svojevrsten spoj dvoje dnevniških zapisovanj dogodkov, pisnega in slikovnega. Sodobno zgodovinopisje je naklonjeno stikanju zgodovine velikih dogodkov na eni strani ter osebnih videnj in percepcije teh dogodkov na drugi. S Pavlinovo knjigo in fotografijami je Ljubljana dobila na to temo urezano sodobno ogledalo.

Obnavljanje borovniškega viadukta (11. junija 1941). VIR: knjiga / foto Miran Pavlin

Po vojni ni dobil primerne zaposlitve

Miran Pavlin se je rodil leta 1920 v Ljubljani, kjer je študiral na tehniški fakulteti in postal inženir kemije. Kot študent je še pred drugo svetovno vojno s krajšimi članki sodeloval pri ljubljanskem dnevniku Jutro in se zanimal za dokumentarno fotografijo. Postal je fotografski kronist v dnevih po pristopu Kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu, ob državnem udaru v Jugoslaviji in po napadu nanjo. Pozneje je postal dopisnik in fotoreporter Jutra. Med italijansko in nemško okupacijo Ljubljanske pokrajine je s skoraj 2.000 posnetki dokumentiral takratno dogajanje.

Po vojni doma ni dobil primerne zaposlitve, zato se je najprej zaposlil v tržaški milarni Adria in zatem kot profesor na državnih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Tržaški pokrajini. Bil je ravnatelj strokovnih tečajev v Nabrežini in v Dolini. Pisal je umetnostne kritike in na radijski postaji Trst A predaval o poljudni znanosti. Kot publicist je sodeloval s časopisi v Trstu, Ljubljani in Zagrebu.

Pogled proti Zvezdi: gradbena dela ob navezavi nove Šubičeve ulice na današnjo Slovensko cesto (2. septembra 1941). VIR: knjiga / foto Miran Pavlin

Časopis Slovenec je imenoval s terminom »klerikalni Slove­nec«

Leta 1961 se je zaposlil v podjetju Fiat v Torinu, kjer je sodeloval pri projektiranju največjega ladijskega motorja na svetu. Pozneje je delal pri Fiat Autu, pred upokojitvijo pa v obratu za projektiranje tovornjakov in avtobusov. Čeprav tujec, je samostojno zastopal Italijo pri Mednarodni organizaciji za standardizacijo (ISO) in Evropski organizaciji za kontrolo kakovosti (EOCQ). Na predstavitvi knjige je takratni konkurenčni časnik Slovenec imenoval s terminom »klerikalni Slove­nec«, kar govori o »zanimivem« pojavu, kako se liberalci ne morejo znebiti svojega nestrpnega in zaničljivega odnosa do drugače mislečih.

V ospredju vrtovi, ki so se raztezali med Erjavčevo in Nunsko ulico (2. septembra 1941); na tem mestu stojita danes stolpnica Nove Ljubljanske banke in Cankarjev dom. VIR: knjiga / foto Miran Pavlin

Dokument o sramoti sosednje italijanske nacije

Pavlinova knjiga Ljubljana 1941 je izvrsten dokument, ki govori o sramoti sosednje italijanske nacije. Knjiga ima posebno vrednost zaradi objave približ­no 250 avtorjevih dokumentarnih fotografij, med katerimi so mnoge objavljene prvič. Veliko jih je nastalo naskrivaj v okupacijskih razmerah, druge na javnih prireditvah, ki jih je kot novinar lahko fotografiral. Kaj pa je s fotografijami, ki jih je posnel v naslednjih okupacijskih letih? Že dvajset let čakamo nanje. Tu očitno nekaj smrdi.

Ivo Žajdela, Ljubljana 1941, fotograf Miran Pavlin, Demokracija, 22. 4. 2004

1/7