Naš pogovor je potekal na daljavo prek zooma na pepelnično sredo. »Pred pol ure so pri nas zvonile sirene, zato smo se morali umakniti v zaklonišče. Smo sicer v sami stavbi Karitas – Spes Ukrajina in čakamo, da se spet oglasijo sirene, da se bomo lahko vrnili na svoje mesto,« je uvodoma povedala Milavčeva, ki kljub resnosti situacije ohranja veder obraz. Naš videopogovor, ki si ga lahko ogledate v nadaljevanju članka, je zaradi nekoliko šibkejše povezave mestoma slabše kakovosti.

Mira Milavec (druga z leve) na terenu v mestu Mukačevo. FOTO: Osebni arhiv

Vojna je v podzavesti ves čas prisotna

Razmere v ukrajinskem glavnem mestu so bile pred pepelnično sredo razmeroma stabilne, saj ni bilo slišati siren, ki bi ljudi pregnale v zaklonišča. Tik pred prvo obletnico začetka vojne, ki jo ruska stran imenuje »posebna vojaška operacija«, »pa lahko pričakujemo, da bo v teh dneh več napadov. V zadnjih mesecih so bile težave z zagotavljanjem električne energije, ogrevanjem in pitno vodo,« pojasnjuje Milavčeva: »Vemo, da situacija, ki jo živiš med vojno, ni normalna za običajnega človeka. Ne glede na to, da se včasih zdi, da gredo naša življenja naprej in hodimo v službo ter na prvi pogled morda ni videti, da živimo v vojnih razmerah, vojno vseskozi nosimo podzavestno v sebi.«

Vsak dan skuša začeti z mašo

Vojna prinaša različne oblike trpljenja in stisk, vsi Ukrajinci pa si želijo le eno, zmage. »Želijo, da bi zmagala pravičnost, da bi svet resnično videl, kdo ima kakšno vlogo v tej vojni.« Vojna tudi njo fizično in psihično izčrpava, zato se trudi vsak dan začeti z mašo. »To mi pomaga, da dan preživim v notranjem miru. Zelo težko je namreč poslušati ali biti priča vsem temu nasilju, trpljenju in težkim situacijam, zato je zelo pomembno, da se že zjutraj naravnam na to, da vse sprejmem z Božjimi očmi.« Njen običajen delovni dan sicer traja od 9. do 18. ure. Zvečer pridejo na vrsto še dejavnosti prek Marijinega dela, zato se k počitku odpravlja dokaj pozno, pripoveduje z nasmehom na obrazu.

FOTO: Osebni arhiv

Največ ljudi potrebuje pomoč na vzhodu države, čeprav so potrebe tudi drugod. Ljudje si težko kupijo potrebščine v trgovinah, ker so cene precej narasle. Območja na vzhodu države so marsikje še vedno brez električne energije, zato so jim pomagali z nakupi peči na drva ter drugo humanitarno pomočjo.

V Kijevu policijska ura traja od 23. ure do 5. ure zjutraj. FOTO: Osebni arhiv

Vse bolj potrebna psihološka pomoč

Vojna ne prinaša le fizičnega trpljenja, pač pa tudi različne psihične stiske, zato krepijo ta del pomoči. »V medijih se o tem veliko ne govori, ampak zaznavamo, kakšne težave so v družinah. Mož je denimo odšel v vojno, žena z otroki pa je ostala sama. Koliko trpljenja je v teh družinah. V naših centrih že ponujamo psihološko pomoč, ampak ta mora biti strokovna. Tudi psihologi niso vedno strokovno pripravljeni na nudenje tovrstne pomoči, zato nam pomagajo hrvaški kolegi, ki poznajo izkušnjo vojne. Nekajkrat smo se že srečali z njimi in upam, da bomo skupaj razvili nek model, ki ga moramo čim prej vzpostaviti.«

Mira Milavec ob humanitarni pomoči. FOTO: Osebni arhiv

Petkov križev pot

S hvaležnostjo v srcu se veseli vse mednarodne podpore, tudi iz Slovenije, pa ne le materialne, pač pa tudi vseh molitev. Prav postni čas nas spodbuja k spreobrnjenju in nadaljnji vztrajni molitvi za končanje prelivanja krvi. »Na Karitas postni čas začenjamo s križevim potom, ki smo ga napisali skupaj s sodelavci in ga bomo organizirali v petek, na prvo obletnico napadov.« Prek križevega pota se bodo spominjali vseh ljudi na vojnih območjih, hkrati pa bo tudi vse sodelavce Karitas povezal v edinosti in prepričanju, da je Bog med njimi.

FOTO: Osebni arhiv

Pozdrav Slovencem v cirilici

Вітаю всіх Словенців з Києва та дякую вам за всю вашу допомогу та солідарність з українським народом!/Vitajuvsikh Slovenciv z Kijeva ta djakuju vam za vsu vašu dopomohu ta solidarnist z Ukrajinskim narodom!

Kar v prevodu pomeni: »Pozdravljam vse Slovence iz Kijeva in se vam zahvaljujem za vso pomoč in solidarnost z ukrajinskim narodom!«