»Ljudje so neizmerno hvaležni za našo prisotnost. Vidim, da je zelo pomembno, da jokamo z njimi, jih poslušamo in se tudi veselimo z njimi. Ljudem daje veliko upanje zavedanje, da niso sami,« pripoveduje Milavčeva, ki poudarja, da je življenje v danih razmerah vse težje.

Vsak dan prihajajo nove vesti iz Ukrajine, zato trepetamo skupaj z vami, molimo za mir. Predstavljamo si, da je pri vas življenje zelo težko, saj med drugim zmanjkuje elektrike in osnovnih potrebščin. S kakšnimi občutki ljudje pričakujejo zimo, ki vas je že obiskala? Je ljudi strah? 

Res je. Da je zima že prišla, čutimo že kak mesec. V medijih lahko sami vidite, da je bilo pred torkovim napadom po vsej Ukrajini uničenih približno 40 odstotkov vseh energetskih sistemov. Po torkovem napadu pa je bil ves severni del Ukrajine brez elektrike. Več delov Kijeva je brez elektrike. Že prej smo se trudili varčevati z energijo, ker nas je k temu spodbudila vlada.

Vsak pri sebi doma je varčeval na zelo enostaven način, da denimo ne uporabljaš luči ali pa uporabiš žarnico, ki porabi manj energije, da ne uporabljaš pečice, ker veš, da uporabi več energije. Po 10. oktobru pa nam ugašajo elektriko dvakrat ali trikrat na dan. Moramo se kar dobro organizirati. Ko ni elektrike in interneta, ni ogrevanja. Veliko težje pa živijo ljudje na vzhodu države. Pomislimo samo na nedavno osvobojeni Herson, kjer so ljudje brez električne energije in tudi brez vode.

Vsi ljudje v mestih imajo plan B, da bodo odšli na vasi. Če se namreč res zgodi, da ostanemo brez električne energije, potem vsaj mame z otroki tukaj ne bodo več mogle živeti. So se pa ljudje sposobni navaditi na različne situacije, pač živijo veliko bolj skromno.

Berete krajši del pogovora, ki bo v celoti objavljen v novi številki tednika Družina.

Kako pa je na območjih, kjer potekajo boji? 

Veliko smo pomagali ljudem v Mariupolu, ki so bili od začetka vojne pod okupacijo. A odkar je bil izpeljan referendum s strani ruske vlade, z njimi ni več mogoče vzpostaviti nobenega stika. Pred tem smo imeli prostovoljce, ki so jim vsak teden prinašali zdravila, ker so bila tam zelo draga ali pa se jih ni dalo dobiti. Sedaj to ni več mogoče, tako da si lahko samo predstavljamo, kako ljudje tam živijo.

Moja sodelavka, ki ima brate na fronti, mi je pokazala video, na katerem sem videla, da gre res za tako strašne razmere, ki si jih mi ne moremo niti predstavljati. Živijo v bunkerjih brez električne energije. Če imajo srečo, se lahko na kakšne tri dne umijejo v kakšni vasi. Na videu ni bilo niti ene cele hiše. Tam vseeno ostajajo starejši ljudje, ki ne želijo zapustiti svojih domov.

FOTO: Osebni arhiv

Kako pa deluje vaša mreža Karitas v teh razmerah? Od kje dobivate pomoč? 

Mi, kot Karitas – Spes, smo v Ukrajini prisotni v vseh sedmih rimokatoliških škofijah. Od začetka vojne smo se še veliko bolj razširili v župnijske Karitas, še posebej na vzhodu države, kjer sodelujemo tudi s pravoslavnimi župnijami, tako da pomagamo vsem. V tem času smo prinašali ljudem hrano, tople obroke, obleke. Sedaj, ko je zima, pa tudi ogrevalne naprave. Veliko pomoči prihaja iz evropskih Karitas, pa tudi Caritas Internationalis in iz sosednjih držav. Vidimo, kako pomembna je tudi pomoč v denarni obliki, saj s tem ljudem damo dostojanstvo, da si lahko sami izberejo, kar najbolj potrebujejo.

Kje sami najdete moč, da vztrajate v Kijevu?

Moč in mir lahko v tej situaciji da samo Bog, ki ju najdem tudi med nami. Vidim, da mi da prek različnih ljudi in različnih situacij razumeti, da je moje mesto za zdaj še tukaj, kjer sem. Ljudje so neizmerno hvaležni za našo prisotnost. Vidim, da je zelo pomembno, da jokamo z njimi, jih poslušamo in se tudi veselimo z njimi. Ljudem daje veliko upanje zavedanje, da niso sami.

Ne govorimo slabega o drugih, ne spodbujajmo novega sovraštva.

Kako pa vam lahko tudi mi pomagamo?

Vsem vernikom v Sloveniji se želim zahvaliti za molitve, za vso pomoč, ki prek Slovenske karitas prihaja v Ukrajino. Ker pa vidim, zakaj pride do takih situacij, kot je vojna, vas vse spodbujam h gradnji miru tam, kjer ste. Tako lahko največ naredimo proti vsemu nasilju, zlu in sovražnosti. Tam, kjer smo, res gradimo mir, da imamo lepe odnose z drugimi. Ne govorimo slabega o drugih, ne spodbujajmo novega sovraštva. Zdi se mi, da je to največ, kar lahko naredimo za svoj narod in za dobro celega človeštva.