Nadaljevanje iz: Miroslava Cencič, Beneška Slovenija, čedermac [2]

Primorska zgodovina je naš ponos in naša bolečina. Stojimo pred Jeronovo domačijo, ki je spomenik naše zgodovine, simbol krivic, trpljenja, upanja in ponosa.

Narodno delovanje Jeronove rodbine sega v obdobje preporoda, to je v drugo polovico 19. stoletja. V času, ko je županoval Anton Uršič, Jeron (1826–1888), je veljal Kobarid za najbolj narodni kraj na Primorskem. Tu je živahno delovala čitalnica, z odmevnimi domoljubnimi prireditvami.

Italijani so leta 1922 v Kobaridu požgali knjižnico in v Drežnici župnišče

Narodno-kulturno je deloval tudi rod Antona mlajšega, staroste Sokola (1871–1951), ki se mu je v zakonu z Amalijo Volarič rodilo sedem otrok. V tem obdobju so bile razmere za narodno delovanje izjemno težke, skoraj nemogoče. Dva totalitarna režima sta dušila in trla to številno družino.

Z velikimi črkami sta zapisana v narodnem spominu Antonova sinova Rudi in Andrej. Rudi je bil po starih običajih določen za bodočega gospodarja. Mladost je preživljal pod italijansko zasedbo in naglim vzponom fašizma. Zaradi ogrožanja domačega jezika se je pridružil uporniški skupini, ki je postopoma poniknila v tajno delovanje in se je imenovala TIGR. V Kobaridu je ta organizacija povezovala večino trdnih kobariških tržanov z današnje Manfredove ulice – Mašera, Manfreda, Boneš, Uršič. Upornost se je rodila iz narodnega dostojanstva, saj je prav ta kraj doživljal že pred legalnim prevzemom fašistične oblasti divje nasilje škvadrističnih tolp. Razjarjeni črnosrajčniki so novembra 1921 požgali Žganovo gospodarsko poslopje, naslednje leto so požgali kobariško knjižnico in drežniško župnišče, porušili več spomenikov, trgali slovenske javne napise in oskrunili Gregorčičev grob.

Andrej Slavko Uršič VIR: arhiv I. Ž.

Že leta 1927 je pod udarci Italijanov obležal na pločniku

Rudi, ki ni skrival narodnega ponosa, je za oblast veljal za slavofila, antiitalijana in antifašista. Že leta 1927 je pod težkimi udarci fašističnih pendrekov obležal na pločniku, ker je izložbeno okno v svoji trgovini okrasil v barvah slovenske trobojnice. Užaljeno domoljubje ga je spodbujalo k še večji upornosti pri varovanju narodnih vrednot in tako si je zaslužil tri leta konfinacije in po vrnitvi še dve leti policijskega nadzora. Ko je svobodno zadihal, je nadaljeval s podtalnim narodnim delovanjem ter bil ponovno postavljen pod policijski nadzor, ki so ga izvajali podnevi in ponoči. Po propadu fašizma se je vključil v OF, vendar je kmalu občutil, da ni osvoboditev edini cilj odpora, kar je povojni čas tudi potrdil. Ob priključitvi Kobarida FLR Jugoslaviji je odšel v Trst, se zaposlil pri tržaškem radiu in s svojo mehko, lepo zvenečo slovensko besedo nagovarjal svoje rojake do zgodnje smrti v starosti 53 let.

Spominska plošča Andreju Slavku Uršiču v Kobaridu. FOTO: Ivo Žajdela

Za odpor brez nadvlade komunistične partije

Andrej Uršič, po domače Slavko, je v slovenskih biografijah označen kot domoljub, časnikar in politik. Rodil se je leta 1908. Obiskoval je gimnazijo v Novem mestu, študiral pravo v Ljubljani in tu deloval v časnikarstvu, kulturnih ter političnih organizacijah in bil sourednik dnevnika Jutro. V politiki je zagovarjal liberalno in jugoslovansko usmeritev ter se družil s primorskimi intelektualci sorodnih političnih nazorov.

V silno zapletenih vojnih časih je bil nasprotnik vsakršnega povezovanja političnih strank z italijansko oblastjo. Zavzemal se je za združitev vsega slovenskega ozemlja v obnovljeni Jugoslaviji s spoštovanjem demokratičnih načel in socialne pravičnosti. Njegova politična skupina se je v jeseni 1941 pogajala za vstop v OF, ker ni sprejela vodilne vloge komunistov, ni prišlo do sporazuma. Andrej je ostal zvest gibanju imenovanem ljubljanska liberalna sredina, ki se je, kot vse sredinske stranke, zavzemala za enoten nestrankarski narodni odpor brez nadvlade komunistične partije. Andrej kot član posebnega primorskega odbora te politične skupine se je povezoval s tržaškimi liberalci in preko njih z goriškimi katoliškimi sredinci. Njegove poti je zvesto spremljala služba VOS in skrbno beležila tudi vsebino njihovih pogovorov

Spominska slovesnost v spomin na ugrabljenega in umorjenega Andreja Uršiča 27. avgusta 2017 v Kobaridu, Mira Cencič je v črni obleki v prvi vrsti, ob njej mož. VIR: Erika Jazbar

Kot dejstvo je sprejel sporazum Tito–Šubašić

Kot predstavnik sredinske politike je v letu 1944 sprejel kot dejstvo sporazum Tito–Šubašić, zaradi česar je moral na zagovor k generalu Rupniku in bil kaznovan na dva meseca prisilnega dela. Položaj sredincev je bil neugoden, udarce so dobivali z vseh strani. Italijanska policija ga je v okupirani Ljubljani večkrat iskala, zlasti v letu 1941, zato se je za nekaj časa umaknil iz javnosti, a miru ni imel tudi kasneje, iskali so ga spet le malo pred propadom fašizma, navaja vosovsko poročilo.

Ocenjeval je posledice politike komunistov

Maja 1945 se je Uršič pravočasno umaknil na Koroško, odpotoval v Rim, nato v Trst in se naselil na svojem domu v Kobaridu, ki je spadal pod Zavezniško vojaško upravo, prepričan, da se zaradi čiste vesti in poštenega dela nima ničesar bati. Povezoval se je s somišljeniki v Trstu in Gorici. Opazoval je razmere. Ocenjeval je posledice politike komunistov do zahodnih zaveznikov. Ti so z nasiljem onemogočali sodelovanje z zavezniško upravo ter organizirali številne proteste, na katerih so jih zmerjali z okupatorji in imperialisti. Motila ga je tudi internacionalistična politika slovensko–italijanskega bratstva. Ugotavljal je, da svoboda, o kateri so sanjali, se zanjo borili in umirali naši ljudje, ni prišla v naše domove. Nasprotno, v imenu svobode in demokracije se je z metodo brezobzirnega ustrahovanja širil komunistični totalitarizem.

Mira Cencič med govorom 27. avgusta 2017 v Kobaridu na slovesnosti v spomin na ugrabljenega in umorjenega Andreja Uršiča. VIR: Erika Jazbar

Obnavljati so od komunistov neodvisno politično življenje

Povsod po Evropi je že zavladal mir, pri nas je še trajala revolucija in zahtevala novih žrtev. Izvajali so montirane procese in tihe poboje. Takih razmer kot narodnjak in demokrat ni mogel odobravati.

V Trstu in Gorici je skupina predvojnih narodnih delavcev začela organizirano obnavljati od komunistov neodvisno strankarsko politično življenje v prizadevanju za pravo svobodo in demokracijo ter narodnostne pravice Slovencev, za kar je bil komunizem brezbrižen.

Postal je urednik časopisa Demokracija

Pridružil se je ustanoviteljem Slovenske demokratske zveze v Gorici, postal član njenega odbora in urednik časopisa Demokracija, ki je začel izhajati aprila 1947, ko se je že vedelo, da smo po znani zgodovinski odgovornosti izgubili Trst, Gorico in del našega narodno čistega ozemlja.

Demokratska organizacija je izražala željo mnogih, da želijo živeti svobodno po starih slovenskih idealih. Veliko somišljenikov takega hotenja zaradi strahu ni upalo javno izpovedati. To so bili temni časi. Le peščica pogumnih je na glas branila najdražje vrednote našega naroda, svobodo in dostojanstvo, upanje v prihodnost, vrednote, izhajajoče iz vere naših očetov in narodni ponos.

Spominska slovesnost v spomin na ugrabljenega in umorjenega Andreja Uršiča 27. avgusta 2017 v Kobaridu, Mira Cencič je druga z leve. VIR: Erika Jazbar

Odločno je nastopil proti zlorabi pojmov svoboda in demokracija

Duša in učitelj demokratičnega tabora je bil Andrej Slavko Uršič. V svojih člankih in govorih je nastopil odločno proti vsem oblikam suženjstva in proti zlorabi pojmov svoboda in demokracija. Utemeljeval je, da diktatura proletariata ne more biti ljudska demokracija in ne more biti svoboda, ker ne priznava demokratičnih svoboščin vsem.

Slovenska demokratska zveza je bila v poplavi laži in nasilja krik slovenske vesti za resnico in pravico.

Samostojni nastop Slovencev v narodnostno mešanih mestih pod Zavezniško vojaško upravo je močno vznemiril stranko, ki si je s prevarami utrjevala oblast. Grožnje slovensko italijanske antifašistične unije, ki je označila demokrate za fašiste in narodne izdajalce, so se stopnjevale. Uresničile so se prav tu, dober kilometer proti meji.

31. avgusta 1947 je Andreja Uršiča pri Kobaridu ugrabila Udba

V nedeljo 31. avgusta 1947, to je pred 70. leti, so Andreja Uršiča s premišljeno pretvezo zvabili iz Kobarida v Robič, kjer so se ljudje zbrali na veselici. Na povratku z motornim kolesom so ga ustavili z napeto žico in ugrabili. Za njim je izginila vsaka sled. Na kraju zločina je ležalo motorno kolo, žica in dva nabita samokresa. V gozdu so našli denarnico, na pobočju Matajurja pa del pasu.

Dogodek je pretresel Soško dolino. Strah se je širil daleč naokrog. Trpka bolečina in moreča groza se je naselila v Jeronovi družini, ki je strta čakala, da se bo od nekod pojavil. Šušljalo se je, ugibalo, deloval je razum in domišljija in tako so nastale razne mogoče in nemogoče domneve: da je končal v roških breznih, da je bil smrtno ranjen, da je njegov grob nekje ob Soči, da so ga ugrabili zavezniki, da so ga odpeljali v Rusijo. Domačini so sumili in obsojali zdaj enega zdaj drugega. Šepetaje so se pojavljala celo imena ugrabiteljev.

Sorodnikom ni bilo dano, da bi prižgali lučko na Andrejev grob

Poznavalci razmer so dejanje pripisali jugoslovanski tajni policiji. Vodstvo Slovenske demokratske zveze se je obrnilo celo na Varnostni svet združenih narodov. Sestre so poizvedovale pri predsedniku slovenskega vrhovnega sodišča. Andrejeva obupana mati Amalja se je pisno obrnila na Tita, na republiški sekretariat za pravosodje in na pravosodne organe posameznih republik. Po dolgem mučnem čakanju, so dobili različne lažne odgovore: da dela v prisilni delavnici, da niso mogli ugotoviti, kaj se je zgodilo s sinom in še leta 1962, da se ne nahaja v zaporih v LRS. Tudi Svet za varstvo človekovih pravic v letu 1990, ko se je totalitarni sistem že razsul, ni dal deželnemu tajništvu stranke Slovenske skupnosti tehtnih pojasnil. Tako staršem, bratom in sestram ni bilo dano, da bi prižgali lučko in položili droben cvet na kraju njegovega večnega počitka, za tolažbo, za pomiritev, ki odpira srca odpuščanju.

Udbovska zaslišanja sredstvo duševnega in telesnega mučenja

Spremenile so se razmere. Svetovni komunizem je propadel, dobili smo svojo državo. Andrej Uršič se je vračal v javni spomin tudi v rodnem Kobaridu. Izšlo je nekaj spominskih člankov in dve brošuri, na spominskih prireditvah so se obujali dogodki tragičnega izginotja in postavljeno je bilo spominsko obeležje na pročelju domačije.

Resnica je počasi prihajala na dan, kar je omogočalo odprtje arhivov in skrbno raziskovanje časnikarja Iva Jevnikarja. Dostopno gradivo pa ne daje odgovorov na vsa vprašanja, je potožil raziskovalec. Nedvomno pa je iz dokumentov razvidno: da je ugrabitev odredila takratna slovenska oblast in ne krajevna, da so Andreja Uršiča odgnali v udbovske zapore v Ljubljani, kjer so ga zasliševali najmanj do 29. septembra 1948, da je pretežno časa preživel v samotni celici sam proti sebi in sam s seboj, da so zaslišanja bila strogo varovana skrivnost pod zaznamkom »neznani Slavko«, da so bila dolga, nočna, tudi v kratkih časovnih presledkih, sredstvo duhovnega, duševnega in telesnega mučenja.

Nihče dejanja ni priznal, nihče se ni kesal, nasprotno

Andrej Slavko Uršič v državi, ki se je imenovala ljudska in demokratična, ki je imela svojo ustavo in zakonodajo, ni bil aretiran, ni bil sojen in ni bil obsojen, temveč ugrabljen na ozemlju takrat še izven države, zasliševan, mučen in duhovno in duševno strt je čakal rešiteljico smrt. Po zadnjem podatku naj bi ga umorili šele novembra 1950, torej po treh letih skritega trpljenja. Narodni mučenec Andrej Uršič ni bil nikoli izbrisan iz seznama živih in njegov grob je še danes znan le njegovim mučiteljem in morilcem. Nihče dejanja ni priznal, nihče se ni kesal, nasprotno, zagovorniki tako zavrženih dejanj bi nas radi učili demokracijo za 21. stoletje.

Država je taka kot je oblast

Skoraj nepričakovano je oživela tudi njegova zamisel svobode in demokracije ter začela počasi postajati stvarnost. Dobili smo večstrankarski sistem, demokratično ustavo, a s svojo samostojno državo nismo povsem zadovoljni, ker si ne znamo ustvariti demokracije, zato je še tako pomemben nauk tega velikega zagovornika svobode in učitelja demokracije.

Državo, kakršno si želimo, si moramo ustvariti sami. Država je taka kot je oblast, oblast pa je odvisna od nas vseh. »Razpis novih volitev pomeni vrnitev oblasti neposredno v roke ljudstva in to jo podeli tistim predstavnikom, ki mu zaupajo svojo usodo,« tako je zapisal Uršič in pojasnil: Demokracija je ena, demokracija je ali pa je ni. Demokracija ni nikdar omejena na vladajoče, ni svoboda večine, marveč svoboda za vse, zato ima občutek svobode tudi pristaš manjšine, opozicije. V demokratični državi se nobeno javno vprašanje ne rešuje brez predhodnega javnega razpravljanja med zagovorniki različnih stališč in sklepa večine.

Čas je, da njegovo junaštvo in mučeniška smrt obrodita sadove

Demokracija od vsakega državljana zahteva, da misli s svojo glavo, terja kritično mišljenje, lastno razsodnost, osebno prepričanje, a svojega mišljenja ne vsiljuje drugim z nasilnimi sredstvi. Demokracija je dopuščanje in spoštovanje drugačnega mišljenja. »Za demokrata ni sramota priznati svojo zmoto in spremeniti nazore pod težo dokazov«, je poučeval Uršič.

Spremeniti nazore ni lahko, priznati lastne zločine je težko, a to je edina pot v sožitje. Priznanje, kesanje in odpuščanje bo pogasilo ogenj razprtji in sovraštva. Čas je, da se vtakne meč v nožnico in da se uresničijo demokratična načela našega velikega učitelja. Čas je, da njegovo junaštvo in mučeniška smrt obrodita sadove, da zaživimo v naši lepi domovini v pravi demokraciji, brez grenkobe in sovraštva, v miru in sreči.

Konec v: Miroslava Cencič, Trst, šolstvo, Zavezniška vojaška uprava, ZVU [4]

1/9