Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu. (Jn 20,19–31)

Mir se začne znotraj

Ko se Jezus prvič sreča z učenci po svoji smrti, po popolnem porazu, ki se je zgodil med njimi, pred rdečico sramu na njihovih licih, reče odrešujoče: »Mir vam bodi!« Večkrat, vsakokrat, ko jih vidi, to reče (prim. Jn 20,19.21.26), ker si morajo učenci zapomniti, da je prvi in pravi sad velike noči mir, najprej mir v nas, nato še mir z drugimi.

Priti do njega ni ravno lahka naloga, saj se do njega ne dokopljemo tako, da zbežimo v samoto ali da pozabimo, miru si pač ne moremo ustvariti samo s tem, da smo nekje daleč stran od vsega. 

Svoje sence, svoje rane vendar vedno nosimo s sabo, tudi tam, kjer smo »iz strahu pred Judi zaklenjeni« (Jn 20,19). Mir se namreč ne začne zunaj, temveč znotraj nas. 

In sicer šele tedaj, ko stopimo v prostor, kjer se počutimo varne in sprejete, pa čeprav polni napak, nemira, težav, slabosti, krivd, mučnih skrbi in strahov. In tak prostor je samo v Božjih ranah, v točno tistih ranah, ki smo mu jih zadali sami.

Kajti resnično umiriti se je mogoče samo pred Bogom, ki se hoče spraviti z mano. Zato pravi: »Mir vam bodi!«, prevedeno v Tomaževo govorico: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). 

Videti, kaj sem storil, se tega zavedati in obžalovati ter verovati v to, da me ima Bog rad kljub temu, kar sem storil, to prinaša mir.

Ravno zato On želi, da objamemo njegove rane, da se jih najprej zavedamo in da jih nato poljubimo, da jih sprejmemo, da se tako hkrati zavedamo svoje krhkosti in ljubezni, ki ljubi to našo slabotnost, to je tisto, kar prinaša mir. 

Da moje zlo ni nepremagljivo. In da je tisti manjkajoči košček telesa na drugem, ki smo mu ga vzeli, njegova rana, tisti mali prostorček mesto zame. Vanj se moram stisniti, da bom mir tudi živel.

Verjeti v zvestobo

Biti človek miru zato pomeni najprej verjeti v zvestobo Boga. Verjeti, da se Bog nikdar ne odmakne od mene, niti tedaj, kadar se sam odmaknem od njega. Iz tega izvira pravi mir, ki mu vse naokoli ne more nič, velikonočni mir, ki je darilo vstalega Gospoda, premagovalca vsega in vsakega zla, posebno tistega v meni. 

Saj zla vendar ne uniči ne kazen ne maščevanje, temveč ljubezen. Zato mir ni toliko sad nekega prizadevanja, kolikor dar Boga, ki ga moram samo sprejeti. Tako, da verujem vanj, v njegovo odpuščanje in v njegovo ljubezen do mene.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (15/2022).