O teh temah so in še bodo razpravljali na raznih medparlamentarnih srečanjih, razpravah. Od prvih evropskih volitev leta 1979 odstotek poslank nenehno narašča. Danes je v Evropskem parlamentu 40,4 % žensk, kar je nad svetovnim povprečjem nacionalnih parlamentov.

Danes, ko pišem te vrstice, je 8. marec, 13. dan vojne v Ukrajini. Kakšna žalostna bilanca: poigravanje s humanitarnimi koridorji, tretji krog neuspešnih pogajanj, ruska invazija se nadaljuje, odpirajo se nove fronte. Uničene hiše, univerze, civilna infrastruktura …, 1,7 milijona beguncev. 

Priča smo najhitreje rastoči begunski krizi v Evropi po 2. svetovni vojni. To so predvsem matere z otroki, starimi starši. Možje, očetje, sinovi so ostali v boju za neodvisnost.

Danes, ko pišem te vrstice, je 8. marec, 13. dan vojne v Ukrajini.

Vojno, ki divja v naši bližini, spremljamo prek medijev, in še to vedno bolj okrnjeno. Novinarji imajo omejen dostop do obleganih mest v Ukrajini, Rusija se je dobesedno medijsko zaprla. 

Spremljamo jo skozi zgodbe begunk, ki so uspele pribežati iz pekla 21. stoletja. Kljub zbiranjem v podporo Ukrajincem na protestih širom sveta, komentarjih in razpravah smo v resnici vsi skupaj le nemočni opazovalci, brez vpliva in možnosti odločanja. 

Samo molimo lahko, da bi oba predsednika, ruski in ukrajinski, čim prej sedla za pogajalsko mizo in poiskala minimalne pogoje za vzpostavitev miru. 

Koliko žrtev bo potrebnih za to? Milijon, dva? Koliko uničenih družin, za vedno zaznamovanih življenj? Koliko porušenih domov?

Pri vsej emancipaciji žensk v zahodnem svetu, gibanjih za enakopravnost spolov so tudi v tej vojni ženske največje in najbolj nemočne žrtve. V kakšni stiski so, ko se znajdejo v begunstvu, doma pa so morale pustiti očete, može, sinove, prijatelje.

Ženski obrazi te vojne so tudi novinarke, poročevalke iz obleganih mest, mejnih območij, centrov za begunce …; neutrudno in pogumno se soočajo s tragedijo posameznikov in naroda.

In moški? Vpleteni se pogumno borijo, požrtvovalno pomagajo na vojnih območjih … Mnogi pomagajo v begunskih centrih, so prostovoljci, zdravniki. Tudi poročevalci.

Vojno so zakuhali politiki.

Na varnem v studiih pa si mikrofone podajajo analitiki, vojni strategi, naenkrat vsi vedo, da bi se morali na ta konflikt pripravljati že pred osmimi leti, da mir ni zastonj …

Vojno so zakuhali politiki. Naj bodo sedaj res moški in jo tudi čim prej zaključijo. Oprostite, ampak ženske nočemo, da se ponovijo grozote iz vojne na Balkanu (množična posilstva, prostitucija, zlorabe žensk in deklet).

Naj jim bo vodilo Kennedyjeva misel ob začetku hladne vojne, ko je dejal, da »cilj ni zmagati s silo, ampak obraniti, kar je prav. Ne mir na škodo svobode, ampak mir in svoboda. Če Bog da, bomo dosegli ta cilj!«

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (10/2022).