Slabe novice se vrstijo kot za stavo, razdeljenost na vseh področjih ne dovoljuje pristnih odnosov, ljudje postajajo otopeli. Zdi se, da je človeška nepremakljivost popolnoma onemogočila dialog. 

Družbena omrežja so sredi vsega dogajanja le ena izmed pasti, ki posameznika hitro posrkajo med ustvarjalce razdeljenosti in nemira. K temu pripomorejo še drugi ubijalci miru, kot so hitenje od ene obveznosti k drugi, živčnost na cesti in sploh velika mera nepotrpežljivosti v vseh okoliščinah. 

Zdi se, da je družba na vseh nivojih, v javni in zasebni sferi, miru zaprla vrata. Kam to vodi?

Papež Frančišek se zaveda nevarnosti obupa, zato poudarja: »Miru ne moremo doseči, če nimamo upanja.« Številne zgodbe kažejo, da lahko tisti, ki v mir verjamejo, s svojim življenjem pustijo pečat – v družini, širši skupnosti in tudi na delovnem mestu. 

Nekaj sogovornikov smo povprašali o tem, kako kljub zahtevnim okoliščinam ohranjajo blagost in širijo mir.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (51/2021). 

Boštjan Rakovnik, steklar

Zjutraj se pripravim na vse odnose in zahtevnost dela čez dan. Moja jutranja misel je zahvala Bogu za prespano noč. Lepo je, ko uspeva z ženo zmoliti za vse, kar naju čaka. V avtu se spomnim vseh, ki vozijo. Sledi molitev rožnega venca v vseh trenutkih dneva, kadar se spomnim. To je nekaj trenutkov, ko naberem zaklade, ki jih s pridom vlagam v vsakodnevne odnose. Prijetne, težke, zoprne in vseh barv.

Pripravljen sem vstopiti v težke situacije odnosov in dela, vendar nikoli sam. Rešujemo jih vedno skupaj, če je le mogoče. To je zame zelo pomembno. Ne šparam se, prispevati moram svoj del in konflikt se gotovo premaga, situacija se reši.

Boštjan Rakovnik. FOTO: Vid Ponikvar, Sportida

Vsak dan izberem primerno šalo in jo poskušam vpeti v odnose. Zadnjo sem podelil mlajšemu sodelavcu – o izvoru modernih tablic. Tako sva prišla do Mojzesa in njegovih dveh tablic. Sledil je smeh, ki daje priložnost za pogovor brez zadržka. Šala je skoraj vedno primerna, pomembna je moja drža v tej šali. Biti v odgovornem, spoštljivem odnosu, ki gradi in ne ruši.

Mir in blagost mi uspe prinesti stranki, nadrejenemu, sodelavcu tako, da ga najprej sprejmem takšnega, kot je. To je osnova za vsak naslednji korak, poslušati in slišati bližnjega. Človek to zagotovo opazi in potrditev tega je njegovo dobro počutje in mir, ki ga potem začutim tudi sam.

Mislim, da ima v določenih trenutkih odločilno vlogo moja vera. To v službi jasno povem in ko je zahtevnost trenutka velika, glasno kličem tudi pomoč iz nebes. To navadno spremlja smeh in vedno dober zaključek dela ali interakcije med nami in tudi s stranko.

V delavnici smo delali izdelek za stranko in potrebni podatki za dokončanje so bili navedeni na delovnem nalogu. Ko je šef iskal nalog, ga ni in ni mogel najti. Predlagal sem mu, naj prosi za pomoč sv. Antona, priprošnjika za izgubljene reči. In res, čez nekaj trenutkov se je vrnil v delavnico, se na široko zasmejal in rekel: »A veš, da sem ga takoj našel!« Smeh se je razširil na vse prisotne.

Andreja Gerl, medicinska sestra

Bil je eden tistih dni, ko je bilo v službi bolj mirno. Vseeno med potjo v avtu razmišljam o bolniku, ki se je v teh predprazničnih dneh znašel na robu. Ne gre mi iz glave. Poskušam si priklicati najin pogovor, razmišljam o njegovih besedah. V pripovedi je hitel, stiska je bila oglušujoča. Toda pogovor se je po takšnem začetku nadaljeval precej bolj umirjeno.

Včasih me za trenutek prešine, od kod mi je v takih trenutkih dana takšna milost miru. Ni namreč vedno tako preprosto. Zgodi se, da te ob bolnikovi vznemirjenosti, strahu in slabi volji vihar negativnih občutkov hitro potegne vase. 

Postaneš odrezav, nejevoljen, dogodke odneseš domov. Sploh v dneh, ko je dela več, si utrujen in v službo nevede prinašaš dogodke od doma. Tudi mi smo namreč nekomu zakonec, starš, otrok …

Andreja Gerl. FOTO: Vid Ponikvar, Sportida

Da mi je soočanje z izzivi v službi lažje, ob prostih dneh izkoristim čas za družino, pisanje dnevnika, hojo v hrib ter ustvarjanje. Ob večerih se večkrat priporočim Svetemu Duhu, pogosto molim molitev svetega Frančiška za mir. 

Kadar se me zgodbe bolnikov dotaknejo, molim tudi zanje – največkrat med vožnjo iz službe.

V službi vedno najdemo čas, da poklepetamo in si izmenjamo nekaj prijaznih spodbudnih besed. Mislim, da naše prijateljstvo odraža tudi delo z bolniki. Imamo pa zlato pravilo. Ob mirnem dnevu nihče nikoli ne reče: »U, danes je pa mirno,« saj v naslednjih minutah že lahko zazvoni telefon s klicem, da je nekje huda prometna nesreča ali da je nekdo brez znakov življenja.

Ko je veliko dela, ko delamo s kritično bolnimi (predvsem sodelavci na terenu), smo zbrani, naš cilj je samo en. Takrat je žal časa za pogovor z bolniki in svojci malo, medtem ko si v ambulanti lahko večkrat vzamemo čas za pogovor, včasih se tudi pošalimo.

Hvaležna sem, da sem blagoslovljena z darom sočutja, empatije in bogastva besednega zaklada. Lepa beseda kljub vsemu še vedno najde lepo mesto. Vsakdo je namreč rad nagovorjen s spoštovanjem in občutkom, da je v pogovoru z nami sprejet in slišan. 

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (51/2021).