Šlo naj bi za srečanje vseh predstavnikov monoteističnih verstev na Balkanu. Zame je to neznani svet, po katerem v času dokaj dolge kilometrine svojega duhovniškega in škofovskega popotovanja in delovanja še nisem hodil.

V Kopru bo v soboto, 17. junija, in nedeljo, 18. junija, potekalo medreligijsko srečanje z naslovom "Mi tebi, Evropa! Mir tebi, Balkan!"

Zakaj takšna »avantura« Slovenske škofovske konference, ki pošilja na to pot enega od svojih članov? Je to zanjo geopolitična aktivnost, ki poskuša v svojo korist hazardirati s krizo sedanjega trenutka? Bom kar naravnost povedal, zakaj ta dogodek v Kopru. Škofje si želimo preprosto miru in nič drugega. Zelo malo ga najdemo tudi v naši ljubi Sloveniji – zase, za vernike in za državljane. Ne gre za to, da bi tudi Cerkev končno že enkrat imela mir – no mogoče pa vseeno vsaj malo. Gre preprosto za to, da bi v Sloveniji vsi že enkrat imeli mir – ne drug pred drugim, ampak drug za drugega. Bo po koprskem dogodku med nami kaj več miru? Najbrž ne kaj dosti, je pa to ena od mnogih poti, ki ga lahko obeta.

Škofje si želimo preprosto miru in nič drugega.

Je pri nas še sploh kaj, kar ne bi šlo brez prask? Naše zgodbe o nemiru bi lahko preimenovali kar v litanije Slovenskih žalosti. Mukotrpno romamo od obrekovanja do obtoževanja, od afer do škandalov, od sovraštva do napadov … Cerkev je zmeraj nekje vmes – v neki meri po svoji krivdi, nemalokrat pa tudi po volji drugih. Slovenija je sicer zelo lep svet, to sicer ve, a se tega ne veseli.

Škofje smo se odločili, da pogledamo tudi malo čez slovenski »ograd«, recimo tja, kjer vre že stoletja, pa vendar še živijo, še upajo, še ustvarjajo in tudi še verujejo. Dobro je vstopiti v učno uro tistih, ki imajo veliko izkušenj, kako živeti drug z drugim z verskimi, jezikovnimi, kulturnimi in ne nazadnje tudi političnimi razlikami. Zato smo povabili v Koper verske voditelje iz balkanskih dežel, pa tudi veleposlanike iz teh dežel, ki so akreditirani pri nas.

Malo bolje poznam nekaj tamkajšnjih katoliških škofov, ki bodo prišli, pa še enega protestantskega, drugih pa čisto nič – res, prav nič. Kot odgovorni za dogodek sem se moral znajti, kot sem vedel in znal. Najprej k nunciju, potem h koprskemu škofu in njegovi čudoviti domači ekipi, potem še k odličnima poznavalcema balkanskega prostora in verovanja, k vsestransko komunikacijskemu domačemu škofu, zavzetemu prijatelju mladih, k državnemu protokolu, svetovalcu predsednice RS, katoliškemu medijskemu strokovnjaku …

Garanje za mir je kot šah, ki je igra neštetih možnosti.

Tokrat ni šlo z »Goričkega v Piran«, ampak kar iz Sobote v Koper, vmes pa so bile še postaje v Ljubljani po raznih uradih. Komunikacija je bila intenzivna vsak dan, od lanskega novembra do sedaj. Tako se je zavrtelo delo, ki še kar ne poneha – najprej v iskanju naslovov, pisanju vabil, sedaj pa še ažuriranju in informiranju … Dobra volja vseh garačev pomeni zagonski veter v jadro tega lepega in pomenljivega dogajanja.

V Kopru bomo to soboto na Forumu slišali, kako verski voditelji pri njih vidijo težave in upanje za mir, kakšne so dobre prakse in pričevanja ter sodelovanja med različnimi religijami in kakšno je njihovo sporočilo in vizija miru in upanja v Evropi in na Balkanu. Iz tega smo sestavili deklaracijo s sporočili za Slovenijo in tudi pomembne evropske ustanove.

Tudi mladi nam bodo popoldne v koprski Taverni dali svoje sporočilo o miru v kulturnem dogodku. Pri tem se jim bodo zvečer pridružili orgelski in vokalni umetniki v stolnici. Maša v nedeljo, ki bo prav tako v stolnici in jo bo vodil kardinal Pietro Parolin, osebni odposlanec papeža Frančiška in tudi aktivni udeleženec Foruma, bo naše skupno zahvaljevanje Bogu za to pomenljivo in lepo dogajanje v Kopru. Kdor bo takrat prišel, ga bomo zelo veseli.

Garanje za mir je kot šah, ki je igra neštetih možnosti. Pri tem je Bog kralj, molitev je kraljica, dialog pa trdnjava miru. Ponižno prosim za pomoč in spremljanje v molitvi.

Mir in dobro vsem.