V naše kinematografe jutri prihaja dolgo pričakovani film za otroke z naslovom »Minioni«. Ali bi veljalo naše najmlajše povabiti k ogledu filma? Poglejmo, kaj o tem meni ameriški katoliški filmski kritik David Ives.



Čeprav »Minione« lahko uvrstimo med najšibkejše produkcije iz zbirke filmov »Jaz, baraba«, je to povsem primeren film, ki si ga lahko ogledate skupaj z otrokom – še posebej, če je otrok starejši od 30 let.

Pa ne zato, ker bi bila vsebina filma neprimerna za mladoletne osebe (o tem malce kasneje), ampak bolj zaradi dejstva, da za razumevanje številnih šal v filmu gledalec potrebuje razmeroma podrobno znanje o poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Morda vaši otroci bodo razumeli namige na afero Watergate z Richardom Nixonom ali na teorijo zarote, da je Stanley Kubrick pomagal pri snemanju navideznega pristanka na Luni, toda v mojem kinematografu je bilo vsekakor precej trenutkov, ko so najmlajši gledalci le tiho zrli na veliko platno, njihovi starejši spremljevalci pa so se navdušeno hihitali v brado.

To izvzemši pa bodo otroci v ogledu filma gotovo uživali, saj kar kipi od ponorelega poskakovanja minionov in nerazumljivo zlobnih protijunakov, ki jih lahko pričakujemo le v filmu »Jaz, baraba«. V njem je tudi vse polno golih zadnjic. Če ste morda že kje zasledili kakšno oceno katoliškega kritika, potem so vam znani prizori, v katerih je minion oblečen v tangice, ko filmski kader zapolnjuje velikanska zadnjica sumo borca, in ko tri stražarje v palači hipnotizirajo, tako da se slečejo do spodnjega perila in malce pomigajo z boki. Film »Minioni« morda malo spominja na mini tekmovanje za naj … zadnjico.

To pretirano razkazovanje »ritk« je užalilo čustva nekaterih katoliških kritikov, saj so dobili občutek, da je v filmu, namenjenemu otrokom, preveč namigov na spolnost, in to do neke mere drži. Mene osebno pa to iz dveh razlogov ni toliko motilo. Prvi je preprosto ta, da je večina golih zadnjic zgolj smešna in prav nič »seksi«, še posebej otrokom. Zdi se mi, da zato, ker vedo, da iz ritke pride kakec, kakci pa se bodo otrokom vedno zdeli smešni, ne glede na to, kako se bodo ob tem zgražali zagovorniki čiste umetnosti. Hej, morda pa se jim zdijo smešne ravno zato, ker se nad njimi zgražajo zagovorniki čiste umetnosti. Kakor koli že, stvar, ki proizvaja zgoraj omenjene kakce, bo pri otrocih vedno povzročila hihitanje. To je tako neizogibno kot smrt in plačevanje davkov.

Drugi razlog pa je ta, da je v filmu pravzaprav nekaj dosti bolj očitno napeljano na spolnost in to se mi je zdelo bolj žaljivo kot nekaj golih zadnjic. Med prizorom, ko si trije glavni junaki ogledujejo Buckinghamsko palačo, eden izmed njih skoči v vročo kopel z dvema hidrantoma in se stisne k njima. Gledalci iz enega od prejšnjih prizorov že vedo, da je ta minion angleške rumene hidrante zamenjal za minionke. Tako je torej jasno, da v prizoru z vročo kopeljo minion »osvaja« dve pripadnici »nežnejšega spola« svoje vrste. Kar se mene tiče, bi bilo dosti pametneje in zabavneje, če bi minion pozornost rumenega hidranta poskušal pritegniti na kakšen drug način, morda z romantično večerjo ali z obiskom kinematografa. Na voljo je precej prostora za parodijo. Namesto tega pa so ustvarjalci otroškega filma uporabili ceneno šalo z namigi na spolnost. In prav zaradi tega se Universal nikoli ne bo mogel meriti s Pixarjem (*filmski družbi, op. prev.).

Slišal sem tudi nekaj pritožb, da film pravzaprav nima nobene zgodbe, kot je denimo Grujeva v prvih dveh filmih, kar je, če »Minione« vzamemo kot samostojni film, upravičena kritika. V resnici pa to ni samostojen film. »Minioni« nam predstavijo ozadje, od kod prihajajo Grujevi mali rumeni krompirčki. Menda izvirajo iz pradavnine, ko so nastali kot enocelični organizmi z nenehno prisotno željo, da sledijo nečemu večjemu kot so sami. Ta želja jih pripelje do tega, da se navežejo na največje in najzlobnejše bitje, ki so ga lahko našli. Skozi film se selijo od enega gospodarja do drugega, dokler naposled ne najdejo mladega Gruja.

Tako da ne, ta film sam po sebi ne predstavlja ničesar odrešenjskega. Kronološko gledano pa so »Minioni« prvo poglavje zgodbe »Jaz, baraba« in iz dveh filmov, ki tej zgodbi sledijo, že vemo, da se Gru dejansko odreši, z njim vred pa tudi minioni. Grujevo odrešenjsko dejanje pravzaprav odreši ves svet. Res je, krščanski simbolizem je tako zelo očiten.

In s tem v mislih sem pripravljen biti malce prizanesljivejši do »prvega poglavja«, kajti čeprav v tem filmu še nismo deležni odrešenja, vemo, da v Gruju, »pomožnem Kristusu«, minioni končno najdejo velikega gospodarja, ki ga iščejo že vse od stvarjenja sveta, in z njegovo pomočjo tudi najdejo pravo pot v življenju. Če zraven pomislim še na vse malčke, ki so tekali po kinodvorani in vreščali kot minionske gasilske sirene, preden se je film sploh začel, lahko brez skrbi predvidevam, da jih večina dobro ve, kako se zgodba konča. Zato, na koncu koncev, če se lahko sprijaznite z vsemi šibkimi točkami in če ne omenjam nekaj golih zadnjic, so »Minioni« prav zabaven film.

Vir: David Ives / www.aleteia.org
Foto: Aleteia